Buon natale!

Verjetno mnogi od nas izkoriščajo zadnje decembrske dni za nakupe daril, okraševanje novoletnih jelk in za načrtovanje praznovanja zadnjega dne starega leta. V hitenju s pripravami pa verjetno marsikdo niti pomisli ne na to, od kod izvira praznovanje novega leta. Če ste si odgovorili, da je izvor praznovanja božiča ali novega leta v krščanstvu, ste se krepko zmotili. Omenjena praznika izhajata iz obdobja, ko še ni bilo niti sledu o krščanstvu, dolgo pred tem, ko je bil Jezus spočet (kdorkoli je že odgovoren za to) in dolgo pred pojavom raznih monoteističnih religij.  

25. december je bil prazničen čas že za mnoge predkrščanske (poganske) kulture. Praznovali so ga na primer tudi v Rimskem cesarstvu. Praznovanja poganskih kultur so se nanašala na naravne pojave, v tem primeru na obdobje zimskega solsticija, ko dnevi zopet postanejo daljši od noči. Tako so v Rimu na ta dan praznovali rojstvo sončnega božanstva Sol Invictus, v Perziji ponovno rojstvo sonca, oziroma rojstvo svetlobnega božanstva Mitre. Kult Mitre je bil razširjen tudi na območju današnje Slovenije.
26. decembra je bila po skandinavski mitologiji rojena boginja Freya, s tem datumom sta povezana tudi slovanska bogova Svarog in njegov sin Svarožič. Prav zato je, v želji po čim bolj učinkovitem širjenju krščanske religije, takratna cerkev predkrščanske praznike prevzela in jih spojila v svoj imaginarij. Zgodovinska stroka si je precej enotna v tem, da je bil Jezus (ki je de facto resnična oseba) rojen okrog 6. januarja in ne 25. decembra. Pravoslavni kristjani pa še vedno praznujejo rojstvo Jezusa na »pravi datum«.

Še starejši izvor pa ima praznovanje novega leta. Koncept novega leta temelji na prepričanju, da je čas cikličen, decembra se konča in januarja prične. Tak koncept začetka in konca, ki je zasnovan na bioloških in kozmičnih ritmih, pozna večina kultur. V tradicionalnih kulturah je prehod v novo leto povezan z obrednim očiščenjem, umivanjem in postom, z izganjanjem demonov, bolezni in grehov. Novo leto pomeni ponovno rojstvo sveta in njegov nov začetek. Tudi okraševanje jelke je ostanek zimskega okraševanja domov z zimzelenimi rastlinami, ko so ljudje z njimi svoje domove okraševali v upanju, da bodo odvrnile razne zle duhove in bolezni.

In čeprav je praznovanje novega leta skupno vsem narodom, obstajajo razlike v načinu praznovanja, pa tudi času praznovanja. Kitajsko novo leto je na primer vezano na lunarni koledar in ga bodo praznovali 10. februarja prihodnje leto. Se večje razlike se najdejo v načinu praznovanja novega leta, le da se te razlike pojavljajo že v posameznih pokrajinah. Že pogled v sosednjo državo nam razkrije določene običaje, ki pri nas niso tako značilni. 

Elena Ricardi di Netro temu pritrjuje. Sama sicer prihaja iz Furlanije Julijske krajine in pravi, da so običaji praznovanja novega leta vezani predvsem na furlansko tradicijo, s primesmi piemontske in beneške kulture. Tako nam je povedala, da je pri njih značilno praznovanje novega leta v družinskem krogu s prijatelji, kar se ni spremenilo niti, ko je začela obiskovati fakulteto. Razlika je bila včasih le ta, da je praznovala pri družini fanta ali družini prijateljev, ampak še vedno v družinskem krogu. Čeprav se opolnoči velikokrat udeleži praznovanja na prostem, pred tem vedno praznuje z družino. Tudi na novega leta dan je značilno, da se povabi domov prijatelje in postreže z raznimi prigrizki. Od čaja, sirov, salam, omlet in slanih tort. Po njenih besedah je to piemontski običaj. Ob tem igrajo družabne igre. 

Če je do tu običaj praznovanja precej soroden našim, pa pravi, da pri njih »igrajo precejšnjo vlogo tudi razna vraževerja.« Tako se 5. oziroma 6. januarja v Julijski krajini organizira »Pignarul – kresovanje, značilno za to pokrajino, ob katerem čakamo na odgovor častitljivega starca, ki glede na smer dima napoveduje, kakšno bo novo leto.« Vraževerje pa ima tudi vlogo pri oblačenju. »Vedno damo nase nekaj rdečega, ni pomembno, da se to vidi, pomembno je, da imamo na sebi nekaj rdečega, to namreč prinaša v novem letu srečo.« Vraževerje pa se pozna tudi pri kuhi. »Nikoli ne sme manjkati cotechino (posebna svinjska klobasa, ki zahteva počasno kuho), musetto (posebna klobasa iz svinjskega rilca) in repa. Ob polnoči se gostom vedno postreže leča, ki naj bi v novem letu prinašala srečo.« Ob tem ne smejo manjkati sladki priboljški, od za Italijo značilnega panettona ali pandora do sladic, polnjenih s slaščičarsko kremo ali čokolado in sadjem. Skorajda nujno je na mizi prisotno tudi suho sadje.«

Torej, če je praznovanje novega leta skupno vsem, se določene navade razlikujejo. Pač, odvisno od področja, s katerega nekdo prihaja. In če ste si zaželeli silvestrske večerje na furlanski način, vam želimo dober tek in seveda, srečno novo leto! 

Jan Bednarik