»Vseh Slovencev ne boš nikoli zadovoljil, ne z dialektom ne s čemerkoli.«

Prišel je oblečen v črno usnjeno jakno, moški mrkega pogleda in prijaznega nasmeha, vodnar po horoskopu. Zlahka ga je bilo prepoznati, saj je s svojo podobo zaznamoval že številne vloge. Letošnjo jesen pa so 38-letniku za njegovo delo že drugič podelili vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Spregovorila sva o filmu, gledališču, igri, želji, da bi postal glasbenik, če bi le imel posluh, in tudi o zgodnjih začetkih ukvarjanja z umetnostjo.

Na Festivalu slovenskega filma (FSF) v Portorožu smo vas letos videli v treh filmih, ki so bili vsi po vrsti nagrajeni, serija Gospod profesor je postala pravi hit.

Se sami odločate, koga boste igrali in kje?

V Sloveniji absolutno ni tako, da bi lahko doma bral scenarije in se odločal, kaj bi želel snemati in česa ne, čeprav bi si tega morda želel. Praksa je takšna, da te nekdo pokliče in vpraša, če bi delal, ti pa mu potrdiš ali vlogo zavrneš. Povedo ti, o čem bo film, ni pa v navadi, da bi ti poslali scenarij.

Ste kakšno vlogo že odklonili?

Večinoma zaradi pomanjkanja časa. Poskušam se držati tega, da če se za kaj zmenim, da se tega potem držim. Delovna etika mi je zelo pomembna.

Koliko časa imate na voljo za snemanja, glede na to, da ste zaposleni v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana?

Bolj malo, ampak naši filmski ustvarjalci so navajeni, da nas večina igralcev dela v gledališčih, zato se prilagodijo, kot se le da. Če bi hotel kaj posneti v tujini, bi se pa moral prilagajati sam, zato sem tudi vezan na ta prostor, saj bi moral, če bi hotel iti v tujino, zagotovo pustiti službo.

Ste kdaj poskusili v tujini?

Igral sem košarkarja Iva Daneua v koprodukcijskem filmu Postali bomo prvaki sveta (Bićemo prvaci sveta, 2015), to je bila moja edina športna vloga. Leta 2013 sem šel tudi na berlinski filmski festival v sklopu vseevropske iniciative za mlade igralske talente Shooting Stars. Naivno sem si predstavljal, da bom tam dobil agenta, nakar sem ugotovil, da so vsi ostali tja že prišli s svojimi agenti in se menili za prihodnja sodelovanja.

Sem pa že nastopal v tujini. Na Kubi smo denimo gostovali z Mini teatrom, s predstavo Macbeth po Shakespearu, kjer sem si v prvi minuti predstave izpahnil ramo, to je kar znamenita zgodba. Z Anžetom Zevnikom sva predstavo začela tako, da sem ga nosil na ramenih in se vrtel v krogu. V dvorani je bilo okoli 500 ljudi, vzdušje pa popolnoma drugačno kot pri nas, počutil sem se kot na nogometni tekmi. Ker sva se malo preveč zavrtela, me je za hip zmanjkalo, padel sem na tla, Anže pa name. K sreči je bil z nami kot turist tudi Borut Veselko, ki je prišel v zaodrje, mi v ramo zabil svojo peto, obrnil roko tako, da je rama zdrsnila nazaj v sklep in me oblepil s trakovi, ki smo jih uporabljali v predstavi. Pojedel sem vseh šest lekadolov, ki smo jih imeli s sabo in nato smo predstavo nadaljevali tam, kjer smo jo prekinili. Po tem sem povsem povit odigral še tri predstave, zaradi česar smo morali malo prirediti koreografijo. Sem se pa počutil precej zvezdniško, ko sem hodil po Havani in so vsi vedeli, da sem jaz tisti tip, ki si je na odru izpahnil ramo.

V Sloveniji vas danes večinoma poznajo zaradi vloge Sama Demšarja iz serije Gospod profesor. Ali zaradi odmevnosti serije dobivate nove ponudbe?

Vse filme, ki so bili na FSF, sem snemal že pred tem ali med snemanjem serije. Tudi zadnji film (Izgubljeni sin), ki sem ga snemal z Darkom Štantetom, je projekt, katerega del sem že tri leta.

Vas je vloga profesorja sicer zaznamovala?

Kar se tiče profesionalnega dela, niti ne, v javnosti pa precej. Igralec sem že mnogo let in vsake toliko so me ljudje na ulici prepoznali zaradi starih serij, sem pa tja kakšna starejša gospa iz gledališča, zdaj pa me opazijo tudi mladi, ampak se ne pritožujem, vsi pristopijo z dobro energijo, pridejo povedat, kaj jim je bilo všeč. 

Ste kaskaderske vložke v seriji izvedli sami?

Vse kaskaderske podvige delam sam, razen v zadnjem filmu. To je kar zabavno. Za skok čez okno v Gospodu profesorju sem šel trikrat v park s trampolini, da sem se naučil pravilnega skakanja. Na snemanju so me nato privezali na dva žerjava, spodaj je bil pa trampolin. Bilo je kar naporno, saj sem skakal par ur in nekajkrat narobe pristal, zato sem naslednji dan precej trdo hodil.

Profesor Demšar uči fiziko, vam je ta znanost blizu?

Sploh ne, nikoli nisem bil naravoslovec. Fizika mi je sicer šla bolje od matematike, saj si jo lahko kdaj prešprical, pa si še vedno razumel, za kaj gre. Med sošolci na Gimnaziji Ledina sem bil sicer v dobri sredini. Šola ni bila nekaj, v kar bi polagal vse svoje upe, a trudil sem se, da nisem bil najslabši.

Kako, da ste se odločili za srednjo šolo v Ljubljani?

Ribnica nima srednje šole, zato sem imel na voljo dve alternativi. Doma so mi govorili, naj ne grem v Ljubljano, ker se tam vsi drogirajo, meni pa se je zdelo, da se mi prav to lahko zgodi, če se odločim za srednjo šolo v Kočevju, ki je bilo takrat meka heroina. 

Ste se takrat že zanimali za igro?

Niti malo, takrat sem skejtal in samo to mi je šlo po glavi. Sicer smo snemali skejterske filme, ampak to nima veze z igro, razen ko smo zašli v poskuse posnemanja serije Jackass, tu je že bilo malo performativne umetnosti. V gledališki krožek sem pa slučajno prišel v drugem letniku, ko me je profesorica slovenščine Vera Bizjak vprašala, če res rad igram. Prepričan sem bil, da tega nisem nikoli rekel, a zdelo se mi je, da bi lahko na ta račun kdaj opravičil kakšno uro odsotnosti pri pouku. Tako sem pristal v predstavi Goli pianist Matjaža Zupančiča, ki je bil kasneje slučajno moj mentor na akademiji. Igral sem malo vlogo kmeta, ki se je ves čas spraševal, ali naj kokoš pusti v avtu ali jo gre iskat, šlo je za prizor neke večerje. Govoril sem v svojem dialektu in vsi so se smejali vsakič, ko sem odprl usta, kar se mi je zdelo super in me je prepričalo, da sem v krožku vztrajal. Vseeno sem na prijavnico za fakulteto na prvo mesto napisal teoretsko analitsko politologijo na Fakulteti za družbene vede, na drugo pa Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in šel na sprejemne izpite. Nazadnje sem za eno točko zgrešil FDV, kot sem tudi upal.

Začeli ste torej s komedijami, v filmih pa ne igrate prav veliko komičnih vlog.

Nimam veliko vpliva na to, kar delam, razen da rečem ja ali ne. V teatru nimam niti te besede, saj mi drugi določijo, kaj bom igral. V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) sem odigral več kot štirideset vlog in mogoče bi lahko na prste ene roke naštel komedije. Dobrih komedij pri nas trenutno primanjkuje, kot da si jih nihče ne upa delati, da se ne bi opekel.

Si upate igrati komedijo? Za igralce je to verjetno poseben izziv. Vaša vloga vidca Tejrezijasa v Antigoni vsebuje komične vložke.

Nekaj je komična vloga, nekaj so komični vložki, nekaj drugega je drama s komičnimi vložki, kot je bil Tih vdih Nejca Gazvode, kjer so se ljudje veliko smejali, a temu ne bi mogli reči komedija. Pri komediji, kot jo razumemo v povsem obrtniškem smislu, je pomemben ritem, kako besede tečejo, kdaj pride poanta šale, kar je nekaj povsem drugega in ne vem, zakaj se tega lotevamo manjkrat. Zdi se mi, da se ljudje bojijo komedij. Imamo sicer komercialne komedije, ki so osnovane na besedilu oziroma na stand-upu, ampak pogrešam obrtniško dobro narejene komedije s komičnimi situacijami, ne da nekdo govori o tem in komično situacijo zgolj opiše.

Osredotočiva se na Tejrezijasa. Nina Ivanišin Ismeno v isti predstavi igra zelo realistično, Jurij Zrnec kralja Kreona precej karikira, vi ste bolj komični. Se je za to odločil režiser?

Sigurno je tudi Janez Pipan to hotel, ampak že ob prebiranju besedila se mi je zdel Tejrezijas zelo duhovit in ciničen. Režija pa je bila pri tej predstavi precej specifična. Pipan je priredil besedilo, ki večinoma sledi izvirniku. Natančno nam je pokazal, v katerem času se nahajamo in podobno. Vloge smo pripravili tako, kot jih je vsak od nas videl, seveda z režijskimi korekcijami za kakšne pomene. Nismo pa se toliko pogovarjali, kdo bo kako upodabljal, to je nastalo organsko.

Kako to, da ste predstavo igrali z naglavnimi mikrofoni?

To je bila režiserjeva ideja, ki smo se je razveselili, saj tako nismo rabili misliti na to, da bo besedilo slišati do zadnje vrste, zato smo lahko govorili tudi bolj filmsko, bolj intimno.

Bi večkrat igrali z mikrofonom, če bi lahko?

Odvisno od predstave, ta je bila bolj statična, zato me mikrofon ne ovira. V bolj dinamičnih predstavah, kot jih delata Ivica Buljan ali Nina Rajić Kranjac, pa so mikrofoni kar na kablu in se jih ne skriva kot v Antigoni. Če je predstava bolj fizična, je potrebno paziti tudi, da znoj ne zalije mikrofona, saj potem neha delati. Paziti je potrebno tudi pri gibih, da te recimo ne zaboli, ko se vržeš na tla.

Se vam sicer zdi, da v gledališču igrate bolj raznolike vloge kot pred kamero?

V teatru nisem tako omejen z leti, saj sem lahko igral že 60-letnika. Na filmu pa, čeprav sem jih posnel že 26, tega v naši produkciji ne bi mogel. Pri filmih radi dodeljujejo vloge na podlagi tipov. Do 25. leta sem lahko igral poredne fante, potem pa deset let nisem sodil v noben predal, ker nisem bil več fant, a premlad za vloge očetov. Mogoče zato zdaj več snemam, ker sem pristal v drugi kategoriji.

Ves ta čas pa ste bili v MGL, kjer ste dolgo vztrajali.

Tam sem bil odličnih 14 let. Prišel sem, ko sta tam že nastopala Matej Puc in Gregor Gruden, direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor je tja pripeljala še dve tretjini mojega letnika. Veliko se nas je zaposlilo, imeli smo polno priložnosti, ves čas smo vadili, bili na odru, imeli predstave. Dobival sem dobre vloge, sodeloval z dobrimi režiserji, a ko si tako dolgo nekje, se začneš spraševati, če ne bi moral narediti še česa drugega. Na začetku me je zadovoljilo, da sem tu in tam kaj posnel ali igral izven matičnega teatra, kot je bil monoperformans Esej o slepoti, ki ga je Alen Prošić dramatiziral za Mini teater. Odigral sem le pet ponovitev, a všeč mi je bilo, da sem zaplaval v malo drugačnih vodah. Vem, da bi brez gledališča, »na svobodi«, težko živel. Pri nas pač v teatru delajo ljudje iz ansamblov, saj za goste ni denarja. Zelo mi je všeč ta gledališki mehurček, raziskovanje, za katerega pri serijah ali v filmu nimaš toliko časa, ne moreš se toliko poglobiti v vlogo. Najmanj, kar sem lahko storil, je torej to, da sem zamenjal gledališko hišo. Za novo poglavje sem se odločil sam, a po tem, ko sem dobil povabilo, ki me je pahnilo v razmislek o odločitvi.

Kako se počutite v še ne prenovljeni Drami?

Kar se tiče stanja hiše, menim, da je enako, odkar sem leta 2007 prvič nastopal v njej. Na odru sicer zamaka, a tako je že 25 let. Dvigalo sem pa tja ne dela, ampak saj nikoli ni. Sicer je pa super, saj smo z ekipo že pravi prijatelji. Če imaš rad teater, ne rabiš veliko. Se mi pa na splošno zdi, da v slovenskem teatru vlada kriza, ker je publika vse starejša, privabiti bi morali mlade. Včasih se morda namesto tega preveč preračunava kako napolniti blagajno in se premalo tvega.

Da je bila Antigona maturitetno čtivo, verjetno ni veliko pripomoglo k temu, da bi se mladi po maturi tudi sami vrnili v gledališče. Gre za izjemen, a zelo zahteven tekst.

V primeru naše Antigone naj poudarim zanimivo dejstvo, da smo jo premierno uprizorili 21. septembra, ko drame ni bilo več na maturi, saj je bila lani.

Mlade verjetno bolj pritegnejo abonmaji MGL, ki ponujajo lahkotnejše predstave kot v Drami. Morda jih pritegne tudi kaj bolj kontroverznega, denimo golota. Z Matejem Pucem sta v Mački na vroči pločevinasti strehi igrala na pol gola, tudi v seriji Gospod profesor so vas večkrat prikazali brez oblek. Celo v Vzorniku, ki je bolj mladinski film, slečete majico. Se vam zdi, da se s tem pretirava?

Z Matejem Pucem sva verjetno igrala skupaj v več kot dvajsetih predstavah. Kar se golote tiče, pa se sam ne slečem, če ni potrebno. Obstajati mora razlog, četudi je ta: »Zato, ker!« Če si igralec in stojiš na odru ali pred kamero, si verjetno bolj nečimrn od ostalih, zato težko objektivno komentiram, kdaj je golota upravičena v smislu vsebine. V našem poklicu je zmešano tisto, kar je v tebi, v liku in v vsebini in iz tega sam intuitivno iščem rešitve. Lahko pa rečem, da ne delam tega zavestno, da bi zdaj hodil v fitnes, da se bom lahko na odru slekel.

Kakšen odnos pa imate do golote na odru? Je kot provokacija leta 2023 sploh še smiselna?

Golota na odru se mi zdi super in mislim, da je je absolutno premalo. Na odru lahko vidiš žive osebe, ljudi ki niso popolno grajeni, so med seboj različni in to se mi zdi lepo. Poklicno pa se mi zdi, da je še najmanj, kar lahko naredim, da se na odru slečem. V igralskem smislu je težje biti pristen, iskren, se spopasti z neko emocijo, kot biti gol na odru.

Je golota torej danes precenjena?

Ravno danes se mi zdi, da povsod izginja. Na jumbo plakatih sicer lahko vidimo neke 14-letne manekenke, ne vidimo pa pristne človeške golote, pravega človeškega telesa. Filmi so cenzurirani, v serijah golote ni, če niso narejene eksplicitno zaradi tega. V resnici pogrešam goloto, sploh starejša telesa. Na LIFFe sem gledal gruzijski film Kos kos robida, v katerem je gospa, stara okoli petdeset let, matrona, ki jo zapeljuje še starejši gospod. V filmu je veliko prizorov njune spolnosti in to se mi je zdelo res lepo. Tudi na slovenskih odrih ni veliko golote, kje pa je? Nikoli si ne rečem: »Obleči se! Zakaj je bilo to potrebno?« Goloto se da vedno osmisliti.

Je sicer velika razlika v igranju pred publiko ali pred kamero? Včasih so v filmih igrali veliko bolj gledališko.

Najbrž so to zahtevali od njih, igralci smo zelo prilagodljivi. Včasih so bili drugi standardi, filmi so imeli svoje dramaturge in lektorje, kot da so hoteli teater preslikati na film. Ni pa bilo povsod tako.

Se torej zavestno odločite, da boste na filmu igrali drugače?

Sem pristaš tega, da bi celo iz Shakespearja črtali nedoločnike. Človeka moraš začutiti, ko se usedeš v gledališče in sprejmeš konvencijo, da boš gledal, kar je nekdo pripravil, da se boš pustil nalagati. Nedoločniki se mi zdijo malenkost, ki lahko to pomaga ustvariti. Razlika je med videt in videti. Zakaj je ta »i« zraven? Starejša kot je predstava, težje jim je odstraniti ta i. Na kameri se pa moraš tako ali tako še bolj prilagoditi, ne sme se videti, da govoriš besedilo. Zdaj se že vsi zavedajo, da je bolje, če tekst poveš po svoje in približno, kot da se čuti, da je to nekaj, kar je nekdo napisal, ti si pa zdaj povedal. Včasih sem govoril, da ni razlike med igro na odru in pred kamero, a vseeno je. V teatru moraš kaj narediti opazneje, se pa zelo hitro vidi, da nekaj karikiraš, oziroma da nekaj kažeš, da torej ne doživljaš, ampak kažeš, kaj doživljaš, meja je tanka. Dobro je, da gre igralec pogledat veliko predstav, da vidiš, kaj ni potrebno.

So vas na AGRFT učili razlike med gledališko igro in igro pred kamero?

Ne zares, morda v zametkih. Imeli smo predmet igra pred kamero, a tega se najbolj naučiš s prakso, pa tudi z gledanjem filmov. Nazadnje se igralci v praksi tako ali tako prepustimo in sodelujemo z ostalimi v ekipi in če me bodo prepričali, da so nedoločniki potrebni, jim bom celo verjel. 

Se z govorom precej ukvarjate?

Ja, saj je temelj za igro vedno besedilo, za katerega me zanima, kako zveni in kako bo zvenelo, da gre za moje besede. Pri tem gre za malenkosti in je kar zabavno opravilo.

Kaj pa v smislu barve glasu?

To pa mogoče še premalo. Pri vlogi, ki sem jo delal z režiserko Matejo Koležnik, sem se enkrat zavestno odločil zvišati glas, če sem igral starejše, sem ga znižal, tega bi si še želel.

Kaj pa naglas? Ste ribniški dialekt prvič po srednji šoli uporabili za igro v Vzorniku?

V teatru sem ga uporabil leta 2016 v gledališki seriji Vranja vrata, ki se je odvijala na Dolenjskem, tudi to je napisal Gazvoda. Vedno se lahko odločiš, kako močan bo naglas, a če je preveč radikalen, lahko izpade zelo interno, nerazumljivo splošni javnosti.

Bi morali po vaše v filme vplesti več narečij? Ob predvajanju serije Primeri inšpektorja Vrenka so se gledalci pritoževali, da igralci ne govorijo štajersko, čeprav se dogaja v Mariboru.

Pri nas se vedno odpre polemika, ko pride kakšen dialekt v javnost. Ljudje od tam bodo dejali, da to ni njihov dialekt, da ni pravilen, drugi, da ni potreben, tretji, da gre za stereotip. Veliko energije se potroši za komentiranje. Super je, da so dialekti, je pa s tem tako kot z goloto. Če si ga uporabil, ga uporabi dobro, da bo imel smisel, če pa je tam zgolj zato, da smo na kupu zbrali vse Slovence, je lahko tudi smešno. Sam nimam težav s tem, da posnameš film in v njem govoriš narečno in veš, da je to slovenska drama, ki jo bo videlo dva tisoč ljudi. Ko bo film enkrat predvajan izven meja te naše male kure, se bo vse razblinilo. Vsi problemi bodo izginili in bo čisto vseeno, ali si rekel tisti dolgi a ali ne. Narečje ti lahko pomaga kot liku, da si v nekih stvareh bolj pristen, da iz tega potegneš več. Se mi pa zdi, da vseh Slovencev ne boš nikoli zadovoljil, ne z dialektom ne s čemerkoli.

Zakaj v filmu Zbudi me niste uporabili toliko dialekta kot vaša filmska mama in brat?

Res se z naglasom nisem želel preveč obremenjevati, saj smo se zmenili, da bo scenarij v približno eni tretjini prepuščen improvizaciji, zato se nisem hotel natančno učiti, kako replike izgovarjati v dialektu, ker bi se s tem omejil, da ne morem reči ničesar drugega. Glede na to, da je moj lik precej vesoljski, da je šel drugam, da ne vemo točno, kje je bil prej, sem si dejal, da mogoče ni »pravi Goren’c«, zato sem v neki fazi pozabil na to. Je pa jeseniški naglas drugačen od tistega v Kranju ali na Bledu. Čeprav so hokejski rivali, v resnici govorijo še najbližje ljubljanščini, to je potrdil lektor in igralec pri filmu, Jeseničan Gašper Stojc.

Vas je presenetilo, da ste prejeli nagrado vesna za svojo »vesoljsko« vlogo, ne pa za čudaka, ki ga igrate v Vzorniku?

Gre za zelo različni vlogi, v kateri sem vložil veliko energije. V Zbudi me sem ves čas na platnu, mi je pa ta iz Vzornika bližja.

Ker ste lahko končno igrali nekaj ne-klasičnega?

Zanimivo mi je bilo predvsem raziskovati, kako bom nekaj skril, ne, kaj bom pokazal, ker sem vseskozi na platnu.

V Zbudi me ste res v vsakem kadru, v Opazovanju pa je Diana Kolenc edina, ki jo zares vidimo. Je režiser zahteval, da se ne smete obračati proti kameri?

Opazovanje je snemano kot kader-sekvenca, večinoma na teleobjektive, zato večino časa nisem vedel, kje je kamera in bil sem prepričan, da se lahko prosto premikam. Enkrat pa sem stopil malo bolj v levo in rekli so mi, da sem že izven kadra, ker sem bil sneman res od blizu, kamera pa je bila petdeset metrov stran. Igrati smo morali, kot da je kamera pred nami, čeprav je nismo videli. Posnetkov med snemanjem nisem videl veliko, filma pa tudi ne, tako da ne vem zares, kaj je kamera posnela, je bilo pa takšno snemanje zanimiva izkušnja.

Janez Burger je menda zahteven režiser, Maruša Majer naj med pripravami in snemanjem Ivana ne bi smela delati nič drugega.

Kot igralec si tega zelo želiš, saj pri filmih pogosto nimamo možnosti, da bi se tako poglobili v vloge kot v teatru. Mislim, da je tudi Diani Kolenc to omogočil. Hodila je na teren z reševalci in na treninge kikboksa, zelo jo je vpletel. V resnici bi vsi morali tako delati, se zakopati, raziskovati, biti totalno pripravljeni, priti na set in pozabiti na vse ostalo. Pri nas se na predpripravo na filme daje premalo poudarka.

Se ni to v zadnjih letih spremenilo?

Malo že, a še vedno je pogojeno s tem, koliko časa imaš na voljo. Pokličejo te lahko dva meseca pred snemanjem, kar se jim zdi veliko, a jaz imam lahko ta čas že povsem zaseden zaradi teatra ali drugih vaj.

Koliko ste pa imeli priprav za glasbeni vložek v Vzorniku?

Raje ne povem, ker mi je malo nerodno. Nisem glasbeno nadarjen, čeprav mi glasba veliko pomeni, ne živim pa z njo vsak dan, predvsem mi je v velik izziv. Idejo, da bi igral sintisajzer in pel, sem takoj zapopadel. Igor Matković in Laren Polič Zdravič sta mi veliko pomagala. Prizor v filmu je nazadnje nastal kot improvizacija iz številnih ur, ki sem jih preživel za sintisajzerjem. Če ne znaš zares igrati in peti, ti lahko hitro postane dolgčas, dokler ne ugotoviš, da obstajajo drugi zvočni učinki, s katerimi se lahko igraš.

Ali na akademiji niste imeli ur glasbe?

Peti smo morali že na sprejemnih izpitih, česar nisem vedel in sem že skoraj odšel, dokler me ni Žarko Prinčič, bodoči profesor za petje, ustavil in mi povedal, da moram še nekaj zapeti, kar me je presenetilo. To je bilo leta 2004, ko je bila Siddharta na vrhuncu, zato sem začel zelo slabo peti Pot v x. Pesmi nisem hotel dokončati, ker so se mi smejali. Niso poznali pesmi, čeprav je bilo eno leto pred tem na njihovem koncertu na bežigrajskem stadionu 30.000 ljudi. Morda so le preverjali, kako se bom odzval. Prepričan sem bil, da me ne bodo sprejeli in sem že hotel oditi, nakar so me prosili, da zapojem še eno ljudsko pesem, saj verjetno niso poznali tega, kar sem pel prej. Ves živčen se nisem spomnil nobene ljudske pesmi in začel sem peti gostilniško verzijo pesmi Na planini je živel Tomaža Domiclja, kar se je tudi končalo klavrno. Kasneje me je bilo groza izpitov petja, pri igri ni bilo panike. Pred preizkusom sem se spremenil v malega preznojenega fantka, ki je gledal v zgornji desni kot učilnice in poskušal peti Over the rainbow. Kako naj jaz to zapojem? Sošolci so se mi sprva smejali, a na izpitu so vsi navijali zame.

Ste kasneje kaj peli v javnosti, na odru?

V MGL smo začeli s koncerti, ki so se razrasli v sodelovanje z AGRFT. Na prvem smo peli pesmi iz muzikalov in sam sem pel Do not go gentle into that good night, ki jo je uglasbil Mitja Smrekar za Mačko na vroči pločevinasti strehi. Leto zatem sem pel Lep dan za smrt od Nietov, se pravi pred tisoč ljudmi v Kinu Šiška, pa potem še parkrat v predstavah, tako da še nisem vrgel puške v koruzo.

Torej vam ni težko peti pred ljudmi?

Po neki definiciji smo vsi igralci nerealizirani pop zvezdniki. Vem, da ne bi bil igralec, če bi imel posluh, ampak bi stal na odru in se nekaj drl. Verjetno bi me tako peljalo življenje, zdaj pa se moram, ker ne znam peti, dve uri truditi, da lahko nekaj dojameš na koncu. Če znaš peti, je lažje, zapoješ ton in vsem grejo kocine pokonci. Nisem bil pa tak zanesenjak, da bi naredil band samo zato, da obstaja. Dobro bi mi bilo imeti dober band, kot je Siddharta. Skrivoma navdušen tudi nad Robbiejem Williamsom, ravno sem gledal dokumentarec o njem. On hkrati dela pop glasbo, ampak veš, da je odštekan, nekaj takega. O tem še nikoli nisem razmišljal, mogoče tudi še ne govoril.

Vendarle ste pristali v igralskih vodah. Leta 2009 je bila premiera vašega prvega celovečernega filma Osebna prtljaga, Izlet, v katerem ste imeli 2011 prvo večjo vlogo, pa je postal pravi hit.

Po tem sem snemal še Nahrani me z besedami (Martin Turk, 2012) in Dvojino (Nejc Gazvoda, 2013). Ko je bil Izlet na FSF, je bil režiserju Igorju Šterku film zelo všeč. Napovedal je, da bom od tedaj ves čas snemal in kolikor se pri nas snema, bi rekel, da ima prav.

Nejc Gazvoda še ni naredil filma brez vas. Ali redno sodelujeta že od snemanja študentskega filma Skrbnik?

Bila sva sošolca na akademiji, tako da smo že v drugem letniku ustvarili gledališko b-produkcijo Kdo je Bruce? Jurij Drevenšek, Luka Cimprič in jaz smo igrali Brucea Willisa v različnih obdobjih, Ana Dolinar je bila Demi Moore, za predlogo pa smo vzeli Fausta. Takrat je Nejc že nekaj režiral, čeprav smo se tudi sami, zapisoval je naše improvizacije in tudi nekaj napisal, tako da smo že od časov akademije zelo povezani. Zdi se mi, da je vedno boljše, ko tako rasteš z nekom, se spreminjaš, skupaj ustvarjaš, vidiš, da je nekaj res dobro, da se je zgodil razvoj, da nekam greš in lahko raziskuješ tisto, kar zanima tebe, ne da si samo najet, ampak da si soavtor.

Imajo režiserji drugače vedno povsem svoje ideje, ki jih morate uresničiti? Je težje delati s tistimi, ki nimajo vizije? 

Vedno več je sodelovanja, sploh pri bolj kompleksnih delih, ali pa ko nekoga že malo poznaš. Jaz veliko delam tako, da hočem biti soavtor, kar mogoče komu ne leži najbolje, verjetno me takšni ne pokličejo več. Rad se mešam v stvari, ko sem enkrat zraven in verjamem, da zna to postati tečno, ampak se mi zdi, da je lahko tudi dragoceno, če imaš le dober filter, saj imam polno idej, ki jih rad povem na glas in več kot polovica jih je za odmet, ampak nekatere so pa dobre. Z Nejcem se poznava že tako dolgo, da zna izluščiti vse dobre ideje. Ne piševa skupaj scenarijev, jih pa predebatirava in on potem včasih dobi kakšno idejo, ki jo uporabi.

Vas torej lahko pričakujemo tudi v njegovih prihodnjih filmih?

Upam, da ja, nekaj sva se tudi že pogovarjala o prihodnjih projektih, ampak to zato, ker sva prijatelja. Sicer njegov Vzornik ravno igra v kinu, Opazovanje prihaja v distribucijo, Zbudi me pa bo imel premiero na Jesenicah februarja, Gospoda profesorja smo zaključili, Izgubljeni sin Darka Štanteta pa je bil ravnokar posnet, torej bo viden čez kakšno leto. To bo še en tak film, kjer sem v vsakem kadru.

Vas to moti?

Ne, samo upam, da gledalcem to ni nadležno, čeprav sem ravno pred kratkim gledal takšen film The Killer Davida Fincherja, kjer je tudi Michael Fassbender v vsakem kadru. Res smo radi obsojajoči do slovenskih filmov, a glede na produkcijo je težko pričakovati, da bodo štirje od sedmih filmov na leto dobri. V ZDA studii posnamejo sto filmov, od katerih trije hiti povrnejo finance v proračun.

Se vam zdi, da ljudje še trdijo, da so slovenski filmi slabi?

Nekateri imajo radi vso slovensko produkcijo, še vedno pa je najštevilčnejše prepričanje, da je to nekaj, česar ne greš gledat, ker ljudje igrajo slabo in govorijo kot na odru ali na Dnevniku. Malo se je spremenilo, a veliko se ne more, ker vsi snemamo drame, smo omejeni s proračunom in si ne moremo privoščiti žanrskih filmov. Drame so namenjene bolj angažiranim, aktivnim gledalcem, ki jih je v svetu vsak dan manj. Težko je s slovenskim filmom zadovoljiti slovenskega gledalca in verjetno se s tem preveč obremenjujemo. Morali bi se malo sprostiti, pogledati širšo sliko, se manj obremenjevati s šentflorjanskimi forami. Če gre kaj narobe, se lahko iz tega česa naučiš, mene v bistvu rešuje tudi slab spomin.

Že po vlogi, ki jo igrate v Antigoni, sodeč, vam to težko verjamem.

To je drug spomin, slab in selektiven spomin imam za življenje. Ko sem snemal Gospoda profesorja, sem ves čas delal, poskusil zaobjeti vse, čeprav se ne moreš naučiti vsega besedila, a se trudiš. Še ob večerih sem razmišljal, kaj bom naslednji dan govoril v službi. Očitno sem zapolnil svoje kapacitete, saj sem zvečer prišel v kopalnico in nisem več vedel, katera ščetka je moja, vzel sem kar eno. Spomin je zanimiva stvar.

Pia Nikolič