»Ko je težko, pomislim, kaj bi otroci brez mene.«

Jerneja, ki z možem živi na minimalni plači

Jerneja je mama dveh otrok, pri njih pa vikende preživlja tudi sin iz moževega prvega zakona. Oba z možem morata družino preživeti z minimalno plačo. Trenutno je že samo po sebi naporno in zahtevno, pove Jerneja, saj sta otroka stara štiri in dve leti in v tem obdobju imajo otroci polno energije: »Sploh kadar partner dela popoldne, imam polne roke dela. Partnerjev sin ponavadi pride v petek zvečer in mi za vikend zelo pomaga. Res je priden in skrben, kljub temu, da je v puberteti in ga občasno malo razmetava.«

Poleg tega je starejši od obeh, štiriletni David, že od rojstva drugačen od drugih otrok. Vedno je bil bolj previden, pozno je shodil, malo je jokal, ni dajal vseh stvari v usta.

»Mislim, da je že zgodaj razumel, kaj lahko in kaj ne. V vrtcu so me opozorili, naj ga pošljemo na dodatne preiskave. Takrat sem se ustrašila, kaj bi bilo lahko z njim narobe. V razvojni ambulanti je zdravnica povedala, da nima avtizma, pač pa zelo močno voljo. Mi je pa prijateljica, ki ima hči z avtizmom, namignila, da bi lahko imel Aspergerjev sindrom – visoko funkcionalni avtizem. David namreč zelo dobro govori angleško, pozna številke, abecedo in ima fotografski spomin,« razlaga Jerneja in pove, da na nekaterih področjih David močno blesti: »Zelo rad ima glasbo, športa ne mara in ga sploh ne zanima. Tudi govori bolj malo, čeprav ima izredno rad tuje jezike: govori angleško, špansko, italijansko in malo francosko.«

Oba zaslužita minimalno plačo

Tako Jerneja kot njen mož zaslužita minimalni dohodek. Živita v podnajemniškem stanovanju, poleg tega je treba vzdrževati še dva otroka in pomagati pri tretjemu. Samo za najemnino morata plačati 500 evrov mesečno, pozimi, ko so stroški višji, pa 600 evrov: »Poskušam paziti na vsak evro. Ne kupujem sladkarij, ne kupujem hrane, ki je ne bomo pojedli. Imamo srečo, da imajo starši vrt in njivo, tako pomagamo na njivi in dobimo domač krompir in zelenjavo. Meso kupujemo pri kmetu, spremljam pa tudi znižanja v trgovinah, da grem takrat po nakupih. Veliko mi pomeni, da otroka jesta kosilo v vrtcu, jaz pa delam v šolski kuhinji, tako lahko kdaj pa kdaj dobim kosilo za domov.«

Vozita stare avtomobile. Letos so bili po treh letih na morju, pa še za to so morali močno zategovati na vseh področjih. Res je tudi, pove Jerneja, da so stroški za otroke vsako leto višji – starejši kot so, več imajo potreb: »Dobro je, ker dobim veliko oblek, ki mi jih podarijo.«

Situacija v državi se je poslabšala

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije trenutno 251.000 oseb živi pod pragom tveganja revščine. To pomeni, da živijo v gospodinjstvih z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine. V prvi polovici letošnjega leta so se cene življenjskih potrebščin zvišale za 4,9 odstotka.

»Ponavadi kupujem v tistih trgovinah, kjer je popust ali imajo kupone. Preverim, kje so stvari v akciji. Niti cena niti kakovost hrane nista takšni, kot sta bili pred leti. Nekaj let nazaj si za 50 evrov kupil bistveno več – danes za ta znesek iz trgovine domov prinesem eno vrečko. Prav tako se mi zdi, da pada kakovost mesa, včasih smrdi tako, da je samo za v smeti. Država ne skrbi za svoje ljudi,« je kritična Jerneja. 

Zaradi otrok se nikoli ne bi predala

Kadar ji je zares težko, pomisli na svoje otroke in kako bi preživeli brez nje. Potrudi se, da za njih ostane nasmejana in pozitivna, da ne bi vedeli, kaj se dogaja: »Sva pa vseeno na boljši poti kot pred leti, ko je bilo še težje. Zdaj se sicer težko prebijava iz meseca v mesec, ampak nama uspe. Če ostane še kakšen evro na koncu, otrokom kupim oblačila, ki si jih želijo, kakšno igračko. Sebi in partnerju nikoli ne kupim nič novega, bolj pomembno mi je, da otroci niso prikrajšani. Mislim, da kljub temu, da nimamo veliko, lahko skromno in pošteno živimo.«

Slovenci so sicer zelo dobrodelni in znajo pomagati, pravi Jerneja. Ima kar nekaj takih srčnih ljudi okoli sebe: »Od njih dobim obleke za otroke. Če sem kdaj morala prositi, da mi posodijo nekaj denarja, so mi ga z veseljem. Tudi starša ogromno pomagata, mami skuha kosilo, mi da meso, zelenjavo, mleko, jogurte, sadje, tisto, kar potrebujem. Ko je bilo težko, sem se vedno lahko zanesla na njihovo podporo. Nikoli nas ni nihče zasmehoval, saj se veliko ljudi bori s podobno situacijo.«

Petra Znoj

Back to top button