Prepad 

»Pozanimal sem se, njena pot je stala manj kot šest tisoč evrov. Če je to največji problem v državi, živimo v srečni državi,« je po poročanju N1 predsednik vlade Robert Golob pred nekaj dnevi komentiral julijsko službeno pot ministrice v New York. 

»Tistega dela z macolo, kot ga imate nekatere stranke v grbu, tega skoraj ni več ali pa ni več. Težaškega dela je bistveno manj. Vse je bolj mehanizirano, sofisticirano in zato so tudi delavci, ki vstopajo v pokojninski sistem, vse bolj vitalni«, je izjavil poslanec Jože Tanko pred nekaj dnevi v državnem zboru.

Danes je prišel k nam delavec, ki je sedemnajst let opravljal izjemno težko fizično delo v gradbeništvu. V roki je imel dve odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ena odločba je bila odločba o tem, da je invalid tretje kategorije, ki ne sme dvigovati bremen nad deset kilogramov, da se ne sme globoko prepogibati, da lahko hodi po ravnem, da lahko opravlja delo izmenično sede in stoje. Druga odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa mu je napisala, da ni upravičen do dodatka za telesno okvaro, ker njegove diagnoze (lumboishialgija) pač ni na seznamu telesnih okvar. Očitno je uničenje hrbta izventelesna izkušnja. Kajti delavec ima praktično uničen hrbet. Razlagal mi je, da so zaradi narave njegovega dela morali ne samo enkrat ročno dvigovati bremena, ki so bila težja ne samo od desetih kilogramov, temveč so bila težka tudi po sedemdeset kilogramov. Razlagal mi je, da je v takih delovnih pogojih delal leta in leta v 12-urnih izmenah, izmenjujoče »jutranjo« in »nočno« izmeno. In rekel je, da je to pač takšno delo, da tukaj dostikrat nobena mašinerija ne more pomagati. Tudi zdaj ne. Pa naj si Tanko iz udobnega poslanskega naslanjača, ki ga neguje že skoraj desetletja, misli karkoli že. 

Ta isti delavec me je sicer pred nekaj dnevi poklical, ker mu ni bilo ravno jasno, kaj vse to pomeni zanj. Po korakih sem mu razložil, da to zanj pomeni naslednje: velika verjetnost je, da bo delodajalec, po tem ko bo prebral odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, »ugotovil«, da za tega svojega delavca nima ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kar pomeni, da bo po tej »ugotovitvi« pričel s postopkom odpovedi, ki bo sicer trajal nekaj mesecev, ker gre zadeva čez Zavod za zaposlovanje in posebno komisijo. Nakar bo za nekaj mesecev pristal na Zavodu za zaposlovanje, odvisno od tega, koliko ima delovne dobe. Recimo, da to v njegovem primeru pomeni, da bo imel 19 mesecev denarnega nadomestila, ki bo na začetku, to je prve tri mesece, okoli 650 evrov, zatem pa nekaj čez 500 evrov. V primeru, da ga vmes noben delodajalec ne bo zaposlil (za kar obstaja velika verjetnost, iztrošenih starejših gradbincev se delodajalci bolj kot ne otepajo, raje imajo mlajše delavce, ki imajo še pokončne hrbte, da lahko čim več opravijo v čim krajšem času), mu sledi nadomestilo na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v »višini 60 odstotkov invalidske pokojnine, če mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali neodvisno od njegove volje ali krivde.« Kar praktično pomeni nekaj več kot 400 evrov. Delavec sicer ima stalno prebivališče, zato bo lahko uveljavljal pravico do razlike do polne denarne socialne pomoči, ki je v tem trenutku nekaj čez 465 evrov mesečno. Letno bo na koncu torej ta delavec po dvajsetih letih težaškega gradbenega dela prejemkov nekaj manj kot šest tisoč evrov, kolikor je stala ena »nujna« službena pot ministrice na neko »nujno« srečanje v New Yorku. Kot vemo, predsednik vlade pač ne vidi težav v »nujni« službeni poti ministrice v New York, ki jo stane toliko kot bodoči celoleten prejemek iztrošenega gradbenega delavca. Predsednik vlade tega iztrošenega gradbinca pač sploh ne vidi. Kot tudi tega ne, kaj zanj pomenijo proračunski rezi v socialne transferje, ki se zdaj obetajo. 

Ampak naj predsednik vlade in poslanec Jože Tanko ne skrbita. Kajti veste, kaj mi je danes rekel ta isti iztrošeni gradbeni delavec? »Veš, res ti hvala, da si mi vse razložil, kaj me čaka. In če je to 400 evrov, pa naj bo 400 evrov.« Človek je po vseh teh letih težaškega, macolarskega dela, prosto po Tanku, preprosto utrujen. Utrujen do kosti. In očitno je, da si želi samo svoj mir in tišino. 

In boli. Boli, ko poslušaš tišino v prepadu med neumnimi, arogantnimi javno izrečenimi izjavami Goloba in Tanka in tihimi utrujenimi besedami javnosti anonimnega iztrošenega gradbenega delavca. 

Goran Lukić