Vojne še ni konec
(Najsrečnejši človek na svetu, Teona Strugar Mitevska, Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina, Slovenija, Danska, Hrvaška, 100 minut, 2022)
»Tvoji nikoli ne prenehajo!« – »A tvoji pa so?« – »Ne moreva se tako pogovarjati, ne boš menda rekel, da smo mi začeli vojno?« – »Boš rekel, da smo jo mi?« … je del znanega dialoga iz filma Nikogaršnja zemlja (Denis Tanović), ki je pred več kot dvajsetimi leti prikazoval, kako ljudje ne morejo pozabiti na bratomorno vojno ob razpadu Jugoslavije. Film Najsrečnejši človek na svetu pa dokazuje, da se vojna ni končala niti do danes.
Tragična premišljujoča intimna drama z zametki absurdnega črnega humorja v starem hotelu z opremo iz osemdesetih združi nekdanjo Jugoslavijo v malem. Ali bolje: v eni sobi združi vse predstavnike v vojni sprtih strani. Na celodneven zmenek na slepo, ki ga organizira agencija za pare Dodir, se prijavijo vsi, od ortodoksnih muslimank do bošnjaških nimfomank, od starcev, ki bi pri sedemdesetih zibali otroke do samomorilnih nekdanjih srbskih vojakov. Samo četnike le omenjajo.
V hotelu se vojna v enem popoldnevu ne more razrešiti, čeprav bi si tega želeli. Vpisana je vanje, v njihove spomine, v njihovo obnašanje. Čeprav so od nje minila že desetletja, travme in sovraštvo, ki jih je povzročila, privrejo na plan kot kava v džezvi, ko jo postavimo nad ogenj, da bi drugič zavrela. Nihče ni prebrodil bolečin, vsi so jih le potlačili in prav vsak se z njimi sooča po svoje. Nekateri tako, da vsem povejo vse, spet drugi, da modro molčijo, medtem ko jih preganjajo prebliski strašljivih spominov, tretji pa enostavno poskušajo vsak dan živeti znova in ga užiti po kapljicah, ki so jim še preostale v reki življenja. Majhnemu številu likov se še bolj približamo skozi intimno kamero, osredotočeno na detajle obrazov, ki pod navidezno mirnostjo občasno nervozno trznejo ali povsem okamnijo.
Tako kot 45-letno Asjo za nekaj trenutkov sprosti mladostniška razigranost najstnikov, ki se v ritmu glasbe zabavajo v sosednjem prostoru, tako bi se morala sprostiti celotna povojna Jugoslavija. Nadaljevati brez starih zamer, se gibati v skupnem ritmu in predvsem delovati neobremenjeno.
Mitevska nam je po večkrat nagrajenem filmu Ime mi je Petrunija ponovno postregla z imenitnim nagrajevanim celovečercem, v katerem Balkanu postavlja zrcalo, prevprašuje tradicionalne spolne vloge v trdem patriarhalnem svetu, odpira žive rane in nas opominja na tisto, kar nekje znotraj še vedno žgoče tli, čeprav se delamo, kot da ne vemo, od kod prihaja dim.
Pia Nikolič
