Manj je sonca, več ruskega plina kupimo
Spremembe podnebnih vzorcev, ki smo jim priča že lep čas, so posledica tudi povečane količine ogljikovega dioksida v ozračju. Zavedanja, da sodobni človek ne more več živeti na način, da hkrati uničuje pogoje življenja na zemlji, sproža vse več polemik v javnem prostoru. Kako oblikovati sistem proizvodnje energije na ravni držav in Evropske unije, s katerim bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov? Zdi se, da so odločevalci v EU vladam zapovedali jasne dolžnosti: države morajo poskrbeti za razogljičenje elektroenergetike in v veliki meri začeti uporabljati nizkoogljične vire. Če torej želimo povečati delež elektrike iz obnovljivih virov, moramo začeti z obsežno gradnjo sončnih in vetrnih elektrarn. Ob tem se govori o nujnosti izgradnje ene ali dveh jedrskih elektrarn v bližnji prihodnosti. Evropska zakonodaja ne pušča nobenega dvoma, v letu 2023 mora države doseči med 20 in 25 odstotki energije iz obnovljivih virov. V medijih se je razvnela polemika, koliko in kateri obnovljivi viri res zmanjšujejo sproščanje ogljikovega dioksida.
Sekretar stranke Pirati Jasmin Feratović je na svojem Twitter računu objavil podatek, da je izkoristek sončnih elektrarn v Sloveniji med 11 in 12 odstotki, kar pomeni, da je 88 odstotkov časa potrebno kuriti plinsko rezervo za ustvarjanje nadomestne elektrike. Vetrne in sončne elektrarne so, ko so za to izpolnjeni naravni pogoji, nizkoogljična vira, a za čas brez vetra in sonca potrebujemo nadomestne elektrarne, kar so skoraj vedno termoelektrarne, pogosto na plin. Te podatke je objavil v odgovoru na članek, objavljen v Dnevniku, v katerem avtorica trdi, da bo moral v primeru gradnje JEK 2, Eles zagotoviti obsežne sistemske rezerve plina. V primeru gradnje JEK 2 naj bi torej morali zgradili vsaj še kak plinski blok ali dva, kar povečuje odvisnost od plina.
Zagovorniki jedrske energije odgovarjajo, da je sistemska rezerva za JEK 2 seveda potrebna, vendar se uporablja zgolj v času remonta in menjave goriva (enkrat na 18 mesecev) ali v primeru izpada, kar se zgodi izjemno redko. Bivši minister za finance Jernej Damjan na svojem blogu opozarja, da stroškov nadomestnih kapacitet (plinske elektrarne), stroškov plina in regulacije sistema pri hidro ali jedrski energiji praktično ni. Glavni argument zagovornikov termoelektrarn in jedrskih elektrarn je, da lahko z njimi zagotavljamo elektriko ves čas, medtem ko so vetrne in sončne elektrarne v popolnosti odvisne od vremena in ure v dnevu.
Igor Lengar, raziskovalec na Institutu Jožef Stefan, pravi, da si deloma lahko pomagamo tudi tako, da elektriko shranimo za obdobje, ko ni sonca, in jo uporabimo takrat. A tehnologija učinkovitega shranjevanja elektrike na dovolj veliki skali za zdaj ne obstaja, tako ima Slovenija možnost skladiščenja elektrike le za dve uri povprečne porabe v državi. Za prenos do hranilnikov elektrike, ko bodo ti enkrat razviti, bi tako potrebovali nekajkrat močnejše prenosno omrežje. Pravi, da je koristna kombinacija sončnih elektrarn z vetrnimi, saj ne obratujejo nujno ob istem času, veter piha tudi ponoči. Povprečna razpoložljivost vetrnih elektrarn v Evropi pa znaša okoli 24 odstotkov. Ob tem opozarja, da so vetrovne razmere v Sloveniji podpovprečne in bo razpoložljivost za vetrna polja zato manjša od te vrednosti. V vsakem primeru pa bomo tudi ob gradnji zelo velikih sončnih in vetrnih elektrarn in ob povečanju kapacitet za shranjevanje elektrike, v Sloveniji potrebovali proizvodnjo v nadomestnih elektrarnah.
Vprašanje je torej ali sončne elektrarne zaradi omejenih kapacitete povečujejo odvisnost od plina in posledično povečujejo izpuste ogljikovega dioksida? Primerjajmo najmočnejši državi EU. V letu 2021 je Nemčija pridobila 9 odstotkov elektrike iz sončnih elektrarn, 20 odstotkov iz vetra, 3 odstotke iz hidroelektrarn, 12 odstotkov iz jedrskih elektrarn, večino preostanka iz fosilnih virov. Francija je pridobila 68 odstotkov elektrike iz jedrskih elektrarn, 11 odstotkov iz hidroelektrarn, 7 odstotkov iz vetra in 3 odstotke iz sončne energije. Nemčija pridobi za 19 odstotkov več elektrike iz kombinacije sončnih in vetrnih elektrarn (iz vseh obnovljivih virov za 11 odstotkov več), pri čemer ima za 335 gramov ogljikovega dioksida na kilowatno uro višje izpuste, predvsem na račun delovanja termoelektrarn v času, ko vetrne in sončne elektrarne ne obratujejo. Ti podatki so bili objavljeni v Delu v obliki grafov, njihov glavni kriterij pa je delež proizvedene energije iz različnih virov v korelaciji z izpusti ogljikovega dioksida.
Ob vseh teh primerjavah in meritvah se namerno spregleduje temeljni problem energetike, to je zmanjšanje končne porabe energije. Cilj mora biti korenito spremeniti način, predvsem pa čas uporabe elektroenergetskih naprav. V prometu mora naftne derivate zamenjati elektrika, vodik ali sintetični plini, ogrevanje pa osnovati na elektriki, geotermiji in toplotnih črpalkah, lesni biomasi, morda tudi na malih modularnih reaktorjih. Srednjeročni cilj pri sončni energiji je iz viškov energije narediti »strateško« rezervo za čas oziroma obdobje, ko proizvodnje električne energije iz sončnih elektrarn ne bi bilo.
Največja težava je vzpostavitev ustreznega energetskega omrežja za hranjenje in prenos tako pridobljene energije. Finančni vložek v preoblikovanje omrežja je velikanski, ocenjuje se, da naj bi se omrežnina za gospodinjstva zaradi prenove energetskega sistema povečala do 40 odstotkov. Do nadaljnjega ostaja energetska strategija Slovenije povezava jedrske in sončne, vetrne ter hidro energije. Plin bo EU še kar nekaj časa uvažala, energetska samozadostnost Slovenije pa so sanje, oddaljene desetletja.
