balans – nima smisla

Približno deset let je minilo, kar je alternativna slovenska glasbena scena spoznala termin bunkerpop. Gre za skovanko, ki je nastala kot posledica zvoka, ki se je začel graditi v podzemnem placu za vaje, skritem nekje v Ljubljani v Rožni dolini. V ljubljanskih bunkerjih ali podobnih prostorih, ki se skrivajo v podtalju, namreč še vedno večina slovenskih glasbenikov vadi, se uri, improvizira, debatira in prebedi marsikatero noč, ki obrodi kopico perspektivne muzike. In balans, ki je takrat še kot duo odkrival svoj eksperimentalni pop, je prikladno v tovrstnih prostorih vzgojil tako svoj zvok kot tudi ime žanra. 

Primarno je zasedbo sestavljal žensko-moški balans Kristine Čona na vokalu in električni kitari ter Andreja Pervanjeta na električnem basu in občasnem vokalu. S podpornimi elementi v obliki efektov in ritemske mašinerije seveda. Za sedmi polnokrvni album nima smisla, ki med drugim obeležuje dekado ustvarjanja, pa je ritem mašino z bobnarsko baterijo, električnimi bobni ter sintisajzerjem zamenjal glasbenik Jan Kmet. Čeprav je zasedba z vsakim albumom stremela k bolj izpiljenemu in suverenemu zvoku, pa je zadnja izdaja še bolj elaborirana, čeprav so vseh deset skladb posneli skupaj v živo brez dodatnega nasnemavanja. Slednje kaže na res uigran kolektiv in pomemben in odgovoren odnos do glasbe – da lahko v živo in na albumu zveniš v enaki kvaliteti. 

Več akustičnih bobnov daje zasedbi mnogo bolj rockovski in punkovski pridih. In to prav bliskovit. Zdi se, da so balans ustvarili svoj najhitrejši album do sedaj, ki švigne, kot bi mignil, od spevnega uvodnega komada megleno nebo do najhitrejšega in najkrajšega punk štiklca ti si ogenj. Ker se vse, kar se zgodi vmes, sliši kot hit za hitom, sploh nimamo potrebe, da bi se moral zvok ustaviti in postopno graditi. V besedilju, katerega avtorica je tokrat zgolj Čona, pa nam bend postreže s preprostim in redkobesednim izrazjem o bivanjski tematiki, ljubezni, koprnenju in prigodah, ki so opisane tako skopo, da bi si le s težavo zamislili celotno zgodbo. A vemo ali vsaj čutimo, da smo se vsi že vsaj enkrat znašli v podobnih anekdotah. In to je velika odlika albuma, saj se lahko z njim neverjetno hitro poistovetimo. Sama preprostost tekstov in ritma, ki je sedaj bolj usmerjen k punku in rocku, pa nas lahko ponese tudi k primerjavi z neko novodobno različico slovenskih legend Niet. A s pomembno razliko, ki jo zaznamo poleg ženskega vokala, seveda. Balans so svetobolje, na katerega lahko tudi bolj veselo zažuraš.

  Brigita Gračner