Spomeniki
Ravno berem zanimiv tekst iz prejšnjega časopisa Megafon z naslovom Osebni stečaj omogoča nakup vile. Berem, da Igor Jurij Pogačar, ki je bil do leta 2020 v osebnem stečaju, v katerem mu je bilo odpisano 12 milijonov evrov obveznosti, v Portorožu, nedaleč od hotela Kempinski Palace, gradi vilo. In naprej: »Pogačar je nekdanji direktor nepremičninskega podjetja Ram Invest, ki je zaradi finančne krize in več deset milijonov evrov dolgov moralo leta 2014 v stečaj. Nekaj mesecev pozneje je osebni stečaj razglasil tudi Pogačar. Seveda pa ni pozabil svojih nepremičnin in premoženja prenesti na sorodnike in znance. Točno tri leta in dva dni pred razglasitvijo osebnega stečaja. In medtem ko je njegovo podjetje bankrotiralo, se je ustanovilo podjetje SDTS, ki se ukvarja z nepremičninami. Edini zaposleni v podjetju je Pogačar, uradna lastnica pa njegova žena. Tam naj bi prejemal le nekaj več kot znaša minimalna plača, torej toliko, da ni mogel poplačati upnikov. Hkrati, ko je na sodišču zatrjeval, da se komaj prebija iz meseca v mesec, se je naokrog vozil z avtomobilom Audi Q7, pozneje pa so ga bojda videli tudi v avtomobilu Porsche Panamera.«
No, pa se malce ustavimo pri teh štirikolesnih statusnih simbolih. Pred nekaj dnevi sem pred lokalno trgovino v Ljubljani videl nastopaško parkiran športni avto Porsche 718 Cayman. Ko sem pogledal tablice, so se mi zdele znane. In potem sem se spomnil – to je od tiste firme, kjer so v pogodbe o zaposlitvi zapisali, da mora delavec v primeru, če preneha pogodba o zaposlitvi na podlagi sporazuma ali zaradi odpovedi delavca ali delodajalca pred pretekom 6 let od datuma sklenitve te pogodbe (razen če se pogodbeni strani dogovorita drugače v pisnem sporazumu), plačati povračilo v višini pet tisoč evrov za vsako leto dela pri delodajalcu (po preteku 6 mesecev dela, šteto od datuma sklenitve pogodbe).
Še pred tem dogodkom mi je eden od naših uporabnikov prinesel sklep okrožnega državnega tožilstva, v katerem tožilec zavrže kazensko ovadbo našega uporabnika zoper njegovega nekdanjega delodajalca zaradi storitve kaznivega dejanja kršenja temeljnih pravic delavcev. Zakaj je tožilec zavrgel ovadbo? Citiram: »oceniti je, da je podana večja verjetnost kot ne, da delodajalec za zadnja dva meseca zaradi likvidnostnih težav objektivno ni bil zmožen poravnavati svojih obveznosti do zaposlenih.« Aha. Ti isti delavci so leta (!) delali med 80 in 100 ur tedensko, tem istim delavcem pa ta isti ubogi delodajalec leta in leta ni izplačeval dodatkov za nočno delo, delo v nedeljo, praznike in tako dalje. In ja, ta ubogi delodajalec se vozi okoli v prestižnem Mercedesu. Prepričan sem, da seveda ta prestižni Mercedes ni pisan nanj.
Vmes, ko to berem, pa se mi vrti po mislih prestižno etažno stanovanje v centru Ljubljane, vredno nekaj manj kot milijon evrov, ki je pisano na podjetje, ki mi je še kako znano. Znano po tem, da delavcem ne izplačuje plač. Po besedah opeharjenih delavcev se lastnik podjetja vozi naokoli v prestižnem terencu. Vmes se mi po mislih vrti nam v Delavski svetovalnici še kako znan »delodajalec«, ki se je vpričo svojih zaposlenih smejal, ko so mu rubežniki nesli prestižne stvari iz prestižnega stanovanja, ker je naslednji dan tako in tako nabavil nove prestižne priponke svojemu prestižnemu stanovanju. Seveda se ta »delodajalec« vozi v prestižnem BMW terencu, seveda s posebnimi tablicami. Najverjetneje zato, da potem ko se vrača s pijače s svojimi kolegi »delodajalci«, ne zameša svojega prestižnega BMWja z ostalimi.
Pred kratkim sem sicer na našem Facebook profilu odprl temo o voznem parku »gazd«, kjer sem jih za osnovo nekako poskušal definirati. To je na primer delodajalec, ki ne izplačuje plač; prepozno izplačuje plače; izplačuje prenizke plače; del ali kar celo plačo izplačuje na roko; trga denar od plače brez utemeljitve; mu je normalno, da pri njem delaš več kot osem ur na dan, tudi čez vikend; ki ti del papirjev uredi, del pa ne, ali pa še to ne; ti ne da plačne liste; ti ne izplačuje regresa ali pa mu ga ti odplačaš skozi ure dela; žaljivo komunicira s teboj; ti ne zagotovi ustrezne delovne opreme. Iz odgovorov sodeč, so »gazde« obsedeni s temi godzilla terenci, seveda čim bolj temnimi.
Lahko moraliziramo tudi o psiholoških profilih vseh teh »delodajalcev«, katerih enota za izgradnjo ega se očitno meri v znamki in velikosti avta in kvadraturi stanovanja. A dejstvo je, da se vsak dan, vsako uro, vsako minuto po naših cestah vozi gazda flota napihnjenih terencev – ali pa športnih avtov s čim večjimi decibeli izpuha, ki potem parkirajo v neko napihnjeno bajto – in da so vse to pravzaprav spomeniki naše neučinkovite pravne države. In kdo preganja to gazda prestižno floto? Inšpektorji, ki se bojijo izdajati globe? Tožilci, ki iz razumevanja do »ubogih delodajalcev« spišejo zavržbo kazenske ovadbe zaradi kršenja temeljnih pravic delavcev? Aha. Bolj kot preganja, jo poganja. A medtem ko gredo ti inšpektorji in ti tožilci domov in pustijo vse te dosjeje v službi, se prav ti delavci iz teh dosjejev zvečer v prestižnem zjahanem službenem kombiju vračajo v svoje prestižne vlažne palače na nekaj kvadratnih metrih, da lahko pojejo prestižno pogrej in pojej večerjo.
Goran Lukić
