Konec lige ABA
Cedevita Olimpija je končala svojo letošnjo pot v ligi ABA s porazom v Beogradu proti Partizanu (71 : 90) na tretji tekmi polfinala končnice regionalnega tekmovanja.
Po rednem delu so zasedli 4. mesto in s tem obdržali enako uvrstitev kot lani, kljub temu da so v polfinalu končnice izgubili (1 zmaga – 2 poraza) od Crvene zvezde, ki je osvojila naslov prvaka lige ABA, ker je v finalu premagala Partizan (3 : 2).
V sezoni 2020/2021 je bila ljubljanska ekipa petouvrščena.
Ljubljanski utrinek na drugi tekmi je bil kot nalašč za pihanje na dušo domačih navijačev. Ampak kot vsak utrinek, je tudi ta hitro izginil in če si ujel tisti trenutek njegovega obstoja, si lahko užival.
Tretja tekma je pokazala, da ekipa ni dovolj kakovostna, da bi se zoperstavila ritmu, ki ga zahteva igranje v serijah končnic.
V košarkarski zgodovini sta Olimpija in Partizan med seboj odigrala 131 tekem (57 zmag Olimpije in 73 zmag Partizana ob eni neodločeni tekmi). Med sabo so igrali v treh tekmovanjih: prvenstvo Jugoslavije (84 tekem), Evroliga (4 tekme) in Jadranska liga (43 tekem).
Prvo tekmo so odigrali v Beogradu 4. septembra 1946 v turnirskem sistemu prvenstva Jugoslavije. Partizan je zmagal z rezultatom 38 : 1. Takrat so v dresu Svobode, kot se je takrat imenovala ekipa, igrali:
Peter Breznik, Pavel Ciglar, Stane Fugina, Brane Kosec, Miloš Kosec, Savo Lancoš, Dušan Mravlje, Miran Počkar, Dušan Sedej, Stane Steiner, Tine Supančič, Vojmil Šerbec, Fedor Škerlep, Borut Škrjanc, Janez Škrjanc, Žarko Tauzes, Danilo Zakrajšek.
Trener ekipe – Miloš Kosec.
Trener domačih Željko Obradović je letos onemogočil najboljšega zmaja, ki je kot organizator igre še deloval, ker je dosegel sedem uspešnih asistenc. Ampak njegov met iz igre je bil zelo slab (1 : 10) in če se spomnimo meta s prve tekme (4 : 13), lahko vidimo, da so domači igralci svoje obrambne naloge zelo dobro opravili.
Ko pogledaš statistiko tekme, v oči takoj »zbode« statistični podatek o pridobljenih žogah.
Cedeviti Olimpiji je uspelo pridobiti tri (3) žoge na celi tekmi. Takšen »dosežek« jim je v tej sezoni v regionalni ligi uspel še štirikrat (proti Budućnosti in Borcu v gosteh ter dvakrat s Partizanom).
Tudi Alena Omića so dobro ustavili in mu niso dovolili pristopa v bližino obroča. Na vseh treh tekmah je dosegel 22 točk ali dobre štiri točke manj kot je njegovo povprečje.
Da igre »po globini« v vrstah zmajev skorajda ni, se vidi, ko je v igri Karlo Matković. On je sicer na vseh treh tekmah vrgel »svojih« 5–6 metov in zadel štiri. Ob tem, da je dobil dobrih 12 minut na tekmo, je uspel doseči po tri uspešne skoke na tekmo.
Seveda je tu še veliko vidnih in manj vidnih situacij, ki se menjujejo v samih tekmah. Eni jih dobro »zameglijo« z atraktivnimi potezami, ki jih po tem podrejo s slabo igro v obrambi.
Zaključek za to sezono bi bil, da so ohranili približno enako rezultatsko raven kot lani.
Objektivni in neobjektivni problemi v klubu obstajajo.
Spomnimo se izjemno slabega začetka v Evrocupu, ki se je končal z eno od najslabših sezon v evropskih tekmovanjih. Res pa je, da so jih v tem času pestile poškodbe in bolezni. Sledila je menjava na trenerskem mestu. Jurica Golemac je odšel in nasledil ga je njegov pomočnik Mirsad Miro Alilović.
Za konec je ostalo nekaj tekem finalne serije v domačem prvenstvu proti Heliosu, ki lahko nalepi zgolj obliž tej nestanovitni sezoni oziroma ekipi, ki nas spominja na zgodbo o doktorju Jekyllu in gospodu Hydeu.
VLADIMIR NIKOLIČ
