“Pri nas sicer velja ničelna toleranca do nasilja v šoli, ampak gre zgolj za mrtvo črko na papirju.“

Peter Umek je bil od leta 1972 do leta 1990 zaposlen na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tam dosegel naziv izredni profesor za klinično psihologijo. Od leta 1990 do upokojitve je bil zaposlen na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer je postal zaslužni profesor za področje forenzične psihologije. 

Tokratni intervju sva opravila v lokalu za Bežigradom, kamor upokojeni profesor Peter Umek redno zahaja. Prvi vtis, ki sem ga o njem dobil, je bil, da gre za prijaznega in umirjenega človeka, ki pozorno opazuje in posluša sogovornika ter ga ob tem verjetno na vse načine analizira. Peter Umek je namreč psiholog, ki se poglablja tako v motive kot v osebnostne značilnosti storilcev najbolj ekstremnih nasilnih dejanj. Ob kavi sva spregovorila o nekaterih kriminoloških in psiholoških vidikih nedavnega pokola na šoli v Beogradu. Spraševala sva se, kaj takšna dejanja spodbuja, zakaj imamo občutek, da gre za pojav, ki je nenapovedljiv in torej za družbo neobvladljiv. 

Prve informacije srbskih medijev takoj po dogodku – strelskem pokolu v šoli – so bile, da gre za še ne štirinajstletnega napadalca, ki ni bil problematičen in je odličnjak. Kasneje se je začela izrisovati zgodba v ozadju. Bil naj bi žrtev šikaniranja, imel je dostop do orožja in celo vadil streljanje. Ima torej to dejanje značilnosti in razloge, ki so enaki takšnim napadom po svetu? Kateri so glavni dejavniki za vznik fenomena šolskih pokolov?

Razlogov je seveda več, največkrat se v medijih navaja vedenjske in osebnostne značilnosti tega fanta. Upoštevati je prav gotovo potrebno tudi družinsko situacijo, dinamiko v šoli in okolje, v katerem živi. Vse to prispeva k nasilnemu dejanju, ki pa je posebno, izjemno. Prav redkost teh dejanj jih dela edinstvene za analizo in pojasnitev. Sploh v Evropi šolskih strelskih pohodov ni veliko, v ZDA so precej pogostejši, a skupno število žrtev teh napadov ni tako visoko, kot se morda misli. Težko je pokazati na odločilni dejavnik. Poglejte primer Finske, ki naj bi imela vrhunski, zgleden šolski sistem, pa so se tam zgodila tri množična streljanja na šolah, nekaj pa so jih pravočasno preprečili v fazi načrtovanja. To je veliko za relativno majhno evropsko državo. V Nemčiji je bilo osem takšnih napadov. Za Rusijo nimamo ustreznih podatkov o napadih, zanimivo pa je, da v vzhodni Evropi primera šolskega strelca sploh ni. Tako je dogodek v Srbiji izjema v tej regiji. Čemu to pripisati, zakaj se po Evropi dogajajo množični strelski napadi na šolah? Zagotovo zaradi globalnega družbeno-ekonomskega sistema in informacijske tehnologije takšnih dejanj preprosto ni moč pripisovati nekim določenim lastnostim družbene formacije, saj gre za globalni fenomen. Streljanje na šolah je preveč komplicirano dejanje, da bi ga lahko pripisali kateremukoli posameznemu vzroku, upoštevati je treba medsebojno vplivanje več dejavnikov, ali če povem drugače, vsak posamezni dejavnik lahko prispeva k izvršitvi dejanja, nikakor pa ga ne more pojasniti. 

Kaj pa Slovenija, se lahko takšen napad zgodi tudi pri nas?

Večkrat sem rekel, da ne bi bil začuden, če se kaj takega zgodi pri nas. Na srečo se ni, ampak po dogajanju v Srbiji je pri nas nastala panika. Po moje po nepotrebnem, ker sem prepričan, da se takšnega dejanja skorajda ne da preprečiti, ker je nepredvidljivo in nenapovedljivo. Mnogo fantov izraža podobne znake, kot so jih izražali strelci, grozili so podobno, napovedovali so napad, ki pa ga nikdar niso uresničili. Pred dvema letoma smo imeli primer v Radovljici. Fant je na spletu naročil orožje in strelivo, ki so ga zasegli ameriški organi, ter o tem obvestili slovenske. Želel naj bi se maščevati sošolcem iz osnovne šole. Imel naj bi natančen seznam lokacij in oseb. Vprašanje je, če bi ta pohod res izvedel. Kot sem že rekel, družbeni in drugi pogoji, ki omogočajo takšno dejanje, so v svetu podobni, skoraj nemogoče pa je takšno dejanje napovedati in preprečiti.

Se strinjate s tezo, da naj bi v Srbiji obstajal kulturni model, ki je zaradi svojih posebnosti ustvaril okolje, v katerem je verjetnejše, da se zgodijo ekstremno nasilna dejanja? Govorim o nedavni vojni, izolaciji države v devetdesetih, šund kulturi in resničnostnih šovih, ki jih zdaj mnogi v Srbiji vidijo kot vzrok za kulturo nasilja.

Do določene mere lahko našteto deluje kot sprožilni dejavniki, ki povečujejo možnost strelskega pohoda v šoli. Poudaril bi predvsem veliko količino orožja v državi, ki je v Srbiji precej dostopno. Resničnostnih šovov sam ne gledam, veliko jih je tudi pri nas in zdijo se mi absurdni, v Srbiji pa imajo celo televizijske kanale z nacionalno pokritostjo, kjer predvajajo zgolj tovrsten program. Družbena klima je v Srbiji napeta, v javnem diskurzu prevladuje konfliktnost in nacionalistična retorika, tu so stalno napeti odnosi s Kosovom in drugimi državami v regiji, tudi medijski prostor je nacionalistično militanten. Ne poznam pa situacije v srbskih šolah, kako se spopadajo z izzivom nasilja v šoli. Pri nas sicer velja ničelna toleranca do nasilja v šoli, ampak gre zgolj za mrtvo črko na papirju.

Torej je povezava med dostopnostjo in številom orožja v državi ter streljanjem na šoli pomembna?

Dejavnik, ki se ga največkrat omenja, je prav gotovo prost dostop do orožja oziroma kultura orožja, ki je tako značilna za ZDA. Statistike kažejo, da je v ZDA veliko več umorov s strelnim orožjem kot drugod v razvitem svetu. Res je, da posedovanje orožja ne more biti vzrok za umor, ustvarja pa več možnosti za to. Srbija je država, kjer je orožja veliko.

Rekli ste, da je strelski pohod v šoli nepredvidljivo dejanje, kako pa se policija in kriminalistična stroka lotevata tovrstnih nasilnih dejanj in njihovih storilcev? Kako profilirati potencialne množične strelce? Obstajajo v ZDA, ki imajo na tem področju največ izkušenj, kakšni posebni programi za prepoznavanje potencialnih storilcev in smiselno ukrepanje v takšnih primerih?

Ostanimo pri problemu streljanja na šoli. Prelomnica je pokol na srednji šoli Columbine (streljanje 20. aprila 1999 na srednji šoli Columbine v istoimenskem mestu v državi Kolorado), ko sta fanta izvedla zapleten in zelo načrtovan napad, ki je vključeval požarno bombo z namenom preusmeritve gasilcev, cisterne propana, pretvorjene v bombe, ki sta jih napadalca skrila v jedilnici, ter 99 eksplozivnih naprav in bomb, nameščenih v avtomobilih. Storilca, starejša dijaka Eric Harris in Dylan Klebold, sta umorila skupno 12 dijakov in enega učitelja. Ranila sta še 21 drugih, pri čemer so se trije poškodovali, medtem ko so poskušali pobegniti iz šole. Oba storilca sta nato storila samomor. Sledila so druga podobna streljanja, zato so v šolah uvedli zagotavljanje fizične varnosti, detektorje kovin, zaklepanje šol, oborožene varnostnike. Pojavile so se ideje o oborožitvi učiteljev, predlagali so, naj bi učbenike dali v ovitke iz kevlarja in bi tako dobili tudi vlogo ščita, vojaki naj bi urili dijake, kako onesposobiti napadalca. Nekatere šole izvajajo številčenje šolskih vrat za pomoč pri izboljšanju odzivnosti organov pregona. Številne šole po vsej državi so zahtevale od študentov, da nosijo računalniško ustvarjene identifikacijske številke. Vse to se je izkazalo za neuspešno. Potem so več pozornosti namenili tveganemu vedenju tistih učencev, ki bi bili zmožni nasilja. Skušali so izdelati profil šolskega strelca in sestaviti listo opozorilnih znakov, po katerih bi potencialnega storilca lahko prepoznali in napovedali morilski pohod. Analizirali so zunanje in notranje dejavnike znanih strelcev, ugotovili so nekatere skupne značilnosti, ki pa so večinoma univerzalne, lastne velikemu številu mladostnikov. Profili torej nimajo napovedne veljavnosti. V ZDA so izdelali tudi poseben sistem ocenjevanja groženj. Trdijo, da je takšen sistem spopadanja z grožnjami uspešen, gre za zelo razčlenjen model ocenjevanja resnih groženj. Sprva so namreč vsako grožnjo obravnavali kot resno, ki jo je treba preveriti, in potem v skladu z oceno tudi obravnavati mladostnika, ki grozi. To je pomenilo, da so obravnavali mnoge mladostnike, pri katerih se je izkazalo, da ne predstavljajo resne grožnje. Mnoge so tako neupravičeno obravnavali kot potencialne storilce, škoda je bila narejena tudi znanstveni integriteti in poskusi preprečevanja takih nasilnih dejanj so bili večinoma napačni. Potem so začeli ocenjevati grožnje s standardiziranimi pristopi, z jasno določenimi kriteriji, vprašanji in cilji, kar je pripomoglo k učinkovitejšemu ravnanju v resnejših primerih.

Verjetno obstajajo opozorilni znaki, ki kažejo, da bi lahko mladostnik storil nasilno dejanje, pa jih starši in učitelji popolnoma spregledajo ali podcenjujejo njihovo resnost?

Pomembno je vedeti, da je večina teh napadalcev sporočila idejo o možnem napadu – to je storilo tri četrtine napadalcev, tako je precej ljudi vedelo za možnost napada. Veliko napadalcev je doživelo pomembno izgubo v partnerskem razmerju, razhod z dekletom, neodzivnost simpatije in tako dalje. Fant iz Beograda je imel občutek, da se mu je zgodila krivica, a se z njo ni mogel sprijazniti. Po tem, kar sem bral v medijih, kako se odziva na storjeno dejanje, bi bil lahko zanj značilen tudi narcizem. Na narcizem se vežeta dva pojma, in sicer egotizem in egocentrizem. Ljudje, ki so egotistični, menijo, da so boljši od drugih. Egocentrične osebe pri zadovoljevanju potreb gledajo zgolj nase, za druge jim ni mar. 

Potem je potrebno omeniti še kontroverzno tezo o vplivu nasilnih igric in filmov. Nezmožnost empatije je lahko v določenih primerih tudi povezana z opazovanjem nasilja in igranjem nasilnih računalniških igric. To lahko vpliva na mladostnika, ki prevzame agresivne vedenjske vzorce, predvsem pa se zmanjša njegova občutljivost za nasilje. Povezanost med agresivnostjo in igranjem nasilnih računalniških igric je prisotna predvsem pri »rizični populaciji«, pri kateri nasilne računalniške igre še povečujejo agresivnost, predvsem pa predstavljajo model za razreševanje konfliktov. Raziskave kažejo, da pri »normalnih« otrocih temu ni tako. Torej ima gledanje nasilnih vsebin in igranje nasilnih videoiger pomemben vpliv predvsem na fante, ki so labilni in nezadovoljni s samimi seboj in svojim položajem. Obstajajo torej nekateri opozorilni znaki, na katere je treba biti pozoren, če si starš ali učitelj. Naj jih naštejem nekaj: sporočilo ideje o možnem napadu; težave s spoprijemanjem z doživeto izgubo; poskusi samomora ali nakazovanje možnosti samomora; bili so žrtve trpinčenja ali pa so sami izvajali trpinčenje; dostop do orožja; sporočilo sošolcem, da bodo nekaj storili in podobno. 

Pomembno je tudi posnemanje prejšnjih množičnih strelcev na šoli, kar smo videli tudi v Srbiji.  Strelci namreč postanejo popularni, ker se o njih veliko poroča v medijih in marsikateri mladostnik z osebnostnimi in drugimi težavami se nekritično identificira z njimi. Tudi osemnajstletni študent Pekka-Eric Auvinen je imel za vzor predhodnike. Ta je leta 2007 na Jokela High School v finskem mestecu Tuusula ustrelil šest študentov, predstojnico šole in medicinsko sestro. Občudoval je Erica Harrisa in Dylana Klebolda, ki sta izvedla pokol na srednji šoli Columbine. Bil je pristaš Darwinove teorije o naravni selekciji ter skrajno levih in desnih filozofij, sovražno nastrojen do ljudi. Sebe je imel za boga.

Kako odločilne so razmere v družini, ko govorimo o ekstremno nasilnih mladostnikih?

Starši so včasih zaskrbljeni za svoje otroke, pa vendar premalo občutljivi, da bi prepoznali njihovo stisko, ki so jo tudi sami povzročili. Tudi če učitelji in svetovalni delavci zaznajo, da imajo starši do otroka neprimeren odnos, največkrat ostane pri tej ugotovitvi. Taki starši svojih pomanjkljivosti namreč ne sprevidijo, poleg tega pa največkrat slabo sodelujejo s šolo. Starši danes tudi nimajo nadzora nad otrokovim udejstvovanjem na družbenih omrežjih, gledanjem televizije in tako dalje. Tega seveda ni moč popolnoma prepovedati, ampak vprašanje je, koliko otroku dopustiti takšnih aktivnosti in kako jih nadzorovati.

Kaj pa dostop do orožja v družini in celo vzpodbujanje njegove uporabe?

To smo videli v primeru fanta Koste. Imel je dostop do orožja, ki je bilo v stanovanju, sicer v sefu, ampak kot kaže, je fant prišel do njega. Ni nenavadno, da mladi uporabljajo orožje, streljajo na streliščih. Poznamo primer Adama Lanze iz leta 2012 v ZDA. Šlo je za pokol v osnovni šoli v mestecu Sandy Hook. Lanza je orožje dobil doma, njegova mama je imela tri puške in je sina učila streljati za potrebe samoobrambe. Odpeljal se je do osnovne šole, kjer je  postrelil majhne otroke in odrasle, ki so se mu skušali zoperstaviti. Tudi pri nas so majhni otroci vključeni v strelske klube in tam se naučijo rokovati z orožjem, a to je prilagojeno njihovim letom, gre za streljanje z zračno puško. To samo po sebi ni problem, dokler se rokovanja z orožjem ne učijo tisti mladostniki s psihološkimi ali drugimi problemi. Tako je tudi v primeru storilca v Beogradu, ki naj bi streljal v tarče v človeški obliki, kar je lahko bil dejavnik, ki je vplival na njegovo odločitev. 

V medijih se pri poročanju o takšnih, zelo nasilnih dejanjih, poudarja razmere v šoli. Kako odločilno je šolsko okolje, ko gre za oblikovanje nasilnih mladostnikov?

Pomembno je, kako se na šoli odzivajo na nasilje in ali upoštevajo lastne pravila in ukrepe. Ekonomsko-politične strukture reproducirajo in tolerirajo hierarhije izključevanja, ustvarjanje razreda prikrajšanih mladih, ki doživljajo tesnobo, strah, nemoč in brezizhodnost ter v odziv izbirajo tudi samouničevanje in uničevanje drugih. Izločenost iz šole in njenih aktivnosti tudi večkrat navajajo kot dejavnik, ki bi prispeval k pojavu streljanja na šolah. Šola je po eni strani ključna za preprečevanje družbeno nezaželenih deviantnosti (tudi s tem, ko zaznava nasilje v družini otroka in se nanj odziva ter otroku pomaga), po drugi strani pa je lahko tudi sama »kriminogeni« dejavnik. Na šolah je potrebno zagotoviti klimo medsebojnega zaupanja. Večja verjetnost je, da se napadi lahko pojavijo tam, kjer je medvrstniško nasilje del šolske kulture, na šoli pa ni sistematičnega pristopa do nasilnih pojavov. Zaupanje preprečuje rigidnost šolske kulture, na takih šolah se ne sledi družbenim spremembam ter potrebam dijakov in učiteljev. 

Kako pa lahko klasificiramo množične strelce na šolah?

Langman je podrobno analiziral življenjsko zgodovino, vedenje in osebnost strelcev. Seveda gre za splošne kategorije, za tipsko shemo. Ugotovil je precej podobnosti, predvsem v njihovi družinski zgodovini, osebnostnih značilnostih in psiholoških problemih. Vendar pa so bile med njimi tudi pomembne razlike, zato jih je razvrstil v tri skupine, in sicer v psihopatsko, psihotično in travmatizirano. Pri nekaterih šolskih strelcih so bile jasno razvidne psihotične motnje, ki pa v analizi in poročilih medijev niso omenjene. Langman meni, da so jih spregledali, ker imajo napačne predstave o ljudeh z duševnimi motnjami. Psihotični ljudje lahko dobro funkcionirajo, na večini področjih so v stiku z realnostjo in uspešno lahko prikrivajo halucinacije ter blodnje. Langman  je nekaterim storilcem pripisal predvsem veličinske in paranoidne blodnje. Psihotični strelci imajo težave pri vzpostavljanju socialnih odnosov in izražanju čustev, posledica pa so občutki izoliranosti. V kategorijo psihotičnih strelcev je uvrstil tudi tiste s shizotipsko osebnostjo. 

Travmatizirani strelci izhajajo iz neurejenih družin (v nasprotju s psihopatskimi in psihotičnimi) in so v otroštvu doživeli številne zlorabe, posledice pa so anksioznost, depresija, sovražnost, občutki sramu in obupa. Moteno je njihovo čustveno doživljanje, imajo občutke drugačnosti in prepričani so, da jih drugi ljudje ne sprejemajo. Na nastanek travme lahko vpliva tudi vrstniško ustrahovanje (angl. bullying). Kar devet od desetih šolskih strelcev je sebe doživljalo kot neuspešne, sovrstnike pa kot uspešne in srečnejše.

Potem je še kategorija psihopatov, ki so ekstremno narcistični. Morala za njih ne obstaja, o tem, kaj je prav in kaj je narobe, odločajo sami. Občutij krivde ne poznajo. Na psihopatijo se veže tudi sadizem in šolski strelci, ki jih je Langman uvrstil v to kategorijo, so imeli tudi sadistična nagnjenja. 

Kako se odzvati, če pri mladostnikih prepoznamo kakšno od »nezaželenih« lastnosti? Bi jih morali takoj odstraniti iz šolskega okolja in začasno namestiti v vzgojni zavod ali drugo ustrezno institucijo?

Ni nujno, da se otroka namesti v posebno institucijo, tam so navadno tisti otroci, ki so že izkazali hujše osebnostne in vedenjske motnje. Mnogokrat kasnejši storilci množičnega streljanja za okolje niso posebej problematični. V šoli so bolj ali manj neopazni, ne rinejo v ospredje, vedenjsko niso moteči, so bolj zadržani in nimajo prav veliko prijateljev, če jih sploh imajo. Langmanove analize  ne potrjujejo posebnih, jasno vidnih vedenjskih odstopanj od drugih otrok. Vsi storilci so se udeleževali različnih šolskih dejavnosti (športnih, glasbenih, računalniških) in šole kot take niso sovražili, sovražili pa so domače naloge, nekatere sošolce in seveda tudi nekatere učitelje.