Recenzija: Kako sem postal človek

Sredi noči se je iz sobe na koncu hodnika zaslišal hehet razposajenih najstnikov, ki so pravkar ugotovili, da so pregradne stene med njihovimi sobami narejene iz siporeksa in ne iz zidakov. Kaj hitro je sledilo vrtanje lukenj skoznje in nagajanje sosedom. Med boljšimi potegavščinami se je znašla ideja o tem, da je potrebno skozi steno narediti samo majhno luknjo, ki je prebivalec sosednje sobe sprva ne bo opazil, nato pa skoznjo, s pomočjo vžigalnika in razpršilca, v drugo sobo spustiti ogromen plamen.

Anekdot podobnih zgornji je poln vsak, ki je kdaj živel v dijaškem domu. Življenje v študentskih domovih se že vrši na nekem drugem, morda bolj odraslem nivoju. Dijaški dom pa je še najbolj podoben vojski. Nenehno si nadzorovan, alkohol in kajenje sta v sobah prepovedana, zato si je potrebno izmišljevati nove in inovativne načine zabave. Posebej kreativni so bili prebivalci domov v časih, ko še ni bilo interneta in računalnikov v sobah. Tedaj je Dijaški dom Ivana Cankarja na Poljanah v Ljubljani obiskoval tudi stripar in likovni pedagog Primož Krašna iz Budanj v Vipavski dolini.

»Vojne« zgodbe iz časov obiskovanja srednje šole je pogumno zbral v podolgovatem formatu, ki ga bodo preklinjali vsi imetniki standardiziranih knjižnih polic. Čeprav so – roko na srce – prav ljubitelji stripov verjetno že navajeni na nenavadne formate. (In posledično verjetno najslabši uporabniki digitalnih čitalnikov.) Strip Domov je sicer mehkih platnic, njegova velikost pa se približuje dvema tretjinama položenega A4 formata. Ležečih pasic smo iz njegovega opusa sicer vajeni že s spleta, kjer je prav tako v črnobeli tehniki z modrimi in rumenimi sencami na svoji spletni strani objavljal avtobiografske stripe. Tokrat je del svojega življenja vzel še malo bolj pod drobnogled in ga sestavil v daljšo in enovito zgodbo. Barve pa je uporabil na način, da rumena predstavlja sedanjost, modra pa predstavlja spomine na mladost.

Kljub temu, da je bil stripar v nenehnem gibanju, velikih panoramskih slik okolja pri njem nikar ne pričakujte. Med detajli in bližnjimi kadri vseh velikosti in zornih kotov bodo lahko le dobri poznavalci prepoznali subtilne obrise in kote centra Ljubljane, Maribora ali Vipavske doline. S tem nam da že na pogled vedeti, da v ospredje postavlja ljudi, sebe in svoje bližnje ter odnose med njimi, okoli katerih gradi zgodbo. Prav nekateri od njih so krivi, da je konec tragičen in, da šele konec zares razloži, zakaj je v naslovu naslednja postaja Maribor, saj se večina pripovedi odvije v Ljubljani. Krašna je s koncem knjige namreč zaključil pomembno poglavje v svojem življenju. In morda s tem (nevede?) napovedal nadaljevanje: Naslednja postaja: Maribor-predmestje?

Pia Nikolič