Odvzem starševske skrbi
Tri leta od pretresljivega odvzema otrok; 38. tiskana izdaja, dne 24. marca 2023
Pred tremi leti so v javnost prišli pretresljivi posnetki, ko je na vrata mame potrkal sodni izvršitelj in v spremstvu štirih socialnih delavk, policije in še dveh pomočnikov po štirih mučnih urah odvzel tri otroke, ki so se temu upirali. Varuh človekovih pravic Peter Svetina je ob mučnem odvzemu otrok javno apeliral na odgovorne, da je to skrajni ukrep in da mora potekati na human način. Ta postopek dodelitve skrbništva otrok se na sodišču vleče že štiri leta. Ko je zadevo vodila prva sodnica, je imela skrbništvo mama, po zamenjavi sodnice je dobil skrbništvo oče. Zdaj se je v zadevi, kot je poročala RTV Slovenija, zgodil nov preobrat: Center za socialno delo (CSD) sodišču predlaga, naj otroke dodeli materi. Sodišče je sicer pred pol leta prepovedalo vsakršne stike z materjo, kot tudi sorodniki po njeni strani, zdaj pa socialne delavke ocenjujejo, da naj otroke v skrbništvo spet dobi mati. Sodnica Vera Gams Premerl, ki je otroke dodelila očetu, ni prekinila mučnega postopka odvzema in je naročila, naj z delom nadaljujejo in po pričevanjih celo izjavila: »Socialna delavka naj vam pomaga. Če bi bila jaz tam, bi jaz to naredila.« V medijih se pojavljajo očitki, da naj bi pravnomočen sklep o stikih tako dolgo prirejala v očetovo korist, da mu je nazadnje dodelila otroke, materi pa prepovedala stike ne le z otroki, ampak tudi z javnostjo.
Nevenka Šorli, zdaj že nekdanja odvetnica matere, trdi, da v konkretnem primeru sodni red ni bil spoštovan in je bil spis nezakonito dodeljen Gams Premerl, ki ni razporejena na družinski oddelek. Odvetnica je v intervjuju, potem ko ni več zastopala matere, takole opisala delovanje dotične sodnice: »To je zloraba sodniške funkcije, neke vrste privatizacija, ko sodnik kreira odločitve mimo zakona v korist ene stranke – seveda ima za to motiv, ki ga stranka ne more poznati. Ne šola ne CSD nista znala pomagati otrokom, sledili so izključno navodilom očeta in sodnice.« Okrožno sodišče neomajno ščiti sodnico – predsednik sodišča je zavrnil zahtevo po izločitvi sodnice, ki je namreč sestra sodelavca očeta otrok. Šel je celo tako daleč, da je vložil kazensko ovadbo zoper neznano osebo, ki je v javnost dala elektronsko sporočilo, v katerem sodnica CSD-ju predlaga, kako naj odloči glede skrbništva otrok.
Opisani primer kaže na problematično prepletanje vlog sodišča in centra za socialno delo. Sodišče je namreč s strani pristojnega centra za socialno delo prejelo predlog za začasno odredbo. Slednja pomeni, da sodišče prejme zahtevo, naj urgentno uredi položaj v družini, saj so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek pravnega postopka. Kdaj pa otrok velja za ogroženega? Večinoma gre za primere, ko je otrok žrtev nasilja v družini ali pa gre za zanemarjanje otroka. A pred vložitvijo tožbe s strani očeta z družino ni bilo nobenih problemov. Otroci so imeli normalno otroštvo z mamo in babico, ki je bila v bližini, oče pa je družino le občasno obiskoval. Z razvezo pa se je začela maščevalna vojna. Sosedje materine družine so na sodišče, v šolo, CSD in še kam poslali pismo s pohvalami matere in hkrati opisali, kako odtujen je oče. Pismo so napisali potem, ko so postajali obiski policije na domu otrok čedalje pogostejši zaradi očetovih prijav, da mu mama preprečuje stike. Odvetnica Šorli pravi, da sodnice pismo ni zanimalo, kot tudi nič drugega v zvezi z mamo in razmerami pri njej.
Kako torej razrešiti nastalo situacijo? Glede na kontaminiranost sodnice je smiselno, da o primeru odloči višja sodna instanca. A prvostopenjsko sodišče pritožb stranke ni nemudoma posredovalo v reševanje sodišču druge stopnje. Zaradi tega se postopki zavlečejo za več mesecev, kar je izrecno v nasprotju z otrokovo koristjo. Skladno s 3. členom Konvencije o otrokovih pravicah mora biti v postopkih, v katerih so vložena pravna sredstva in so udeleženi otroci, zadeva hitro in brez odlašanja predložena višjemu sodišču v nujno odločanje. Poleg tega se je morala sodnica zavedati, da gre za hud in boleč poseg v otrokovo življenje in ga je zato treba izpeljati humano ter z največjo mero občutljivosti, a je kljub temu oster odvzem otrok še vzpodbujala. Za strokovno odločitev so sodišču na voljo tudi izvedenci klinične psihologije. V konkretnem primeru je bil sklep o izvedencu izdan že leta 2018, a eden od staršev z njim ni želel sodelovati, zato je izvedenec zadevo vrnil sodišču. Kaj pa jasna odločitev otrok, da želijo biti pri materi? Mnenje otroka je za sodišče vsekakor pomembno in ga ne sme prezreti. Mora pa hkrati oceniti, ali je otrok zadosti star in zrel, da ga lahko izrazi, in ali je izraženo mnenje res pristno. Sodnica je to voljo ignorirala. Starost petnajst let je tista zakonska meja, po kateri se otroka ne more več siliti v situacijo, ki si je ne želi. Koliko se v takih postopkih sicer upošteva mnenje otroka, mlajšega od 15 let, je znova odvisno od primera do primera in izvedenskega mnenja, ki pa ni bilo izdelano.
Poleg očitnega, da štiriletna saga najbolj škodi otrokom, se je v tem primeru pokazalo, da sistem odpove, kadar se ne upošteva vseh akterjev v procesu in proceduralnih pravil. To, da so otroci že nekajkrat od očeta zbežali h mami, najbrž ni nepomembno dejstvo, ki pa sodnice ni ganilo, tako kot ne njihov brutalni odvzem.
