Bodo Berlinčani še imeli kje živeti?
Podružbljanje kot odgovor na stanovanjsko krizo; 37. tiskana izdaja, dne 10. marec 2023
Po padcu zidu je Berlin še vsaj dobrih deset let veljal za mesto, ki ima posluh za socialne potrebe svojega prebivalstva. Dobiti stanovanje za v najem je bilo še v zgodnjih dvatisočih enostavno in večina prebivalcev si je to zlahka privoščila. Kar 85 odstotkov Berlinčanov je podnajemnikov, saj je bil največji delež stanovanj v javni lasti, nikoli pa ni prišlo do množičnih odkupov lastnih stanovanj, kar je bil namen Jazbinškovega zakona pri nas.
A zaradi presežka stanovanj se je mestna oblast pod socialnimi demokrati (SPD) v koaliciji z Die Linke med leti 2002 in 2007 podala v razprodajo, da bi s tem pokrila visok dolg, ki je pestil mesto. Prodali so 110.000 stanovanj, kar je predstavljalo tretjino celotnega javnega stanovanjskega fonda. Revija Exberliner poroča, da je bilo v eni sami prodaji investitorjem, med njimi banki Goldman Sachs, prodanih kar 66.000 stanovanj za 405 milijonov evrov, kar v povprečju znaša šest tisoč evrov na stanovanje. Prevzemi velikih kosov sosesk s strani velikih investitorjev so se nadaljevali tudi v naslednjem desetletju, ko naj bi ti za nakupe porabili kar 139 milijard evrov, kakor so v raziskavi ugotovili v Die Linke.
Lastniška struktura se je pomaknila v korist privatnim lastnikom, ogromnim korporacijam, ki si lastijo več tisoč ali deset tisoč stanovanj. Največji med njimi sta Deutsche Wohnen in Vonovia, ki si skupaj lastita 157.000 stanovanj. Njihov cilj je večanje dobička, kar neposredno vodi v višanje najemnin. V začetku tega procesa ni bilo večjega nadzora nad najemninami, razen omejitve dviga pri obstoječih pogodbah do 20 odstotkov v treh letih. Pri novih pogodbah ni bilo za lastnike nobenih omejitev. Ocene višanja najemnin se razlikujejo glede na zajeto obdobje, a se raztezajo od 40 odstotkov v preteklih petih letih do podvojitve od zgodnjih dvatisočih. Gre za eno največjih rasti med vsemi mesti na svetu, leta 2017 pa naj bi Berlin postal celo svetovni rekorder.
Skupaj z najemninami so ves čas rastle tudi frustracije podnajemnikov in boj za dostopna stanovanja je postajal vse bolj organiziran. Dosegel je nekaj delnih uspehov, a rasti cen v celoti ni uspel ustaviti. Eden od mehanizmov kontrole, ki ga je sprejelo več nemških mest, je tako imenovana Mietpreisbremse oziroma omejitev najemnine pri novih najemnih pogodbah, ki naj ne bi presegale deset odstotkov najemnine primerljivih stanovanj na istem območju. Leta 2018 so se v Berlinu odvili protesti proti »najemniški norosti«, ki se jih je po besedah organizatorjev udeležilo več deset tisoč ljudi. Takrat so se v javnosti prvič pojavile ideje o ekspropriaciji.
Politični odgovor tem glasovom je bila nadomestna ponudba, ki naj bi delovala kot kompromis. Leta 2020 je bila sprejeta kapica na najemnine, ki je slednje za dobo petih let zamrznila na raven iz junija 2019. Kot posledica zakona so se nekatere najemnine znižale tudi do četrtine. A koalicija nepremičninskih lastnikov in investitorjev je uspešno zagovarjala stališče, da se država ne bi smela vmešavati v trg, in leto kasneje s politično podporo stranke CDU uspela zakon izpodbiti na ustavnem sodišču. Mnogo najemnikov je privarčevani denar zato moralo vračati korporacijam.
V istem času se je oblikovala široka iniciativa Ekspropriirajmo Deutsche Wohnen, ki si je za cilj zadala referendum o zakonu o podružbljanju stanovanj tistih korporacij, ki si jih lastijo več kot tri tisoč. Takšnih nepremičninskih korporacij je dvanajst, skupaj pa si lastijo kar šestino vseh stanovanj v Berlinu, kar znaša 240.000 stanovanj. Organizatorji referenduma so se opirali predvsem na 14. in 15. člen nemške ustave, ki določata, da mora raba lastnine služiti tudi javnemu dobremu ter da so lahko zemlja, naravni viri ali produkcijska sredstva za ta namen in ob zakonsko določeni kompenzaciji prenesena v javno last. Iniciativa je uspela zbrati 360.000 podpisov v podporo referendumu, ki je bil izveden 26. septembra 2021. Na njem je prepričljivih 57,6 odstotkov volilcev glasovalo za zakon, kar je količinsko za 50.000 glasov preseglo skupno število volilcev vladajoče koalicije med SPD, Die Linke in Zelenimi.
Referendum je bil nezavezujoč, a ob takšni podpori je mestna oblast pod velikim pritiskom, da ponudi nekakšne odgovore. Županja Franziska Giffey is vrst socialnih demokratov je v kampanji nastopila proti zakonu, a se je sedaj znašla v potencialnem konfliktu z lastno stranko. Mesto je ustanovilo 13-člansko komisijo, ki naj bi ugotovila, ali je predlog podružbljanja sploh zakonit in pod kakšnimi pogoji. Mnogi člani iniciative to potezo vidijo kot zavlačevanje, medtem ko jo drugi razumejo kot običajen postopek, značilen za javne institucije. Decembra je bilo objavljeno vmesno poročilo komisije, ki načelno ugotavlja, da ima zvezna dežela Berlin ustavno pravico apropriacije privatnih nepremičnin in da je ta poteza finančno sprejemljiva.
V maju naj bi komisija objavila končno poročilo, pri čemer iniciativa Ekspropriirajmo Deutsche Wohnen pričakuje, da bo na tej podlagi že letos sprejet zakon o podružbljanju. Bolj skeptični komentatorji pa pričakujejo, da bo rezultat nekakšen kompromis. Pri tem je pomembno tudi to, kako visoka je kompenzacija. Nemški mediji namreč poročajo, da se ta lahko giba med 7 in 37 milijardami evrov. Višja številka je vrednost odkupa po tržni ceni, kar bi bilo darilo korporacijam. Na končno implementacijo bo morda imela vpliv tudi nova sestava deželnega sveta. Na volitvah pred nekaj tedni se je leva koalicija sicer uspela obdržati, a največja relativna zmagovalka volitev je bila CDU, nasprotnica podružbljanja, ki se je z dodatnimi desetimi odstotnimi točkami zavihtela na tretje mesto.
Stanovanjska iniciativa je svojo zahtevo po podružbljanju sedaj podprla še z izdajo brošure o skupnostnem bivanju, v kateri predstavlja svojo zamisel o novi javni instituciji, pod katero naj bi zbrali in upravljali podružbljena stanovanja. V ospredju je ideja, ki enači podružbljanje ter demokratizacijo proti velikim privatnim nepremičninskim lastnikom.
