Protest proti protestom
Privatizacija protestov s strani političnega razreda; 37. tiskana izdaja, dne 10. marec 2023
Po kratkotrajnem zatišju, ki je sledilo zmagi liberalcev na vseh možnih volitvah v Republiki Sloveniji, je po ljubljanskih in ulicah nekaterih drugih mest ponovno zavel veter protestništva. Od začetka leta sta se tako zvrstila dva protesta upokojencev pod vodstvom nekdanjega poslanca Slovenske demokratske stranke Pavla Ruparja, protestirali so gasilci in delavci v zdravstveni negi, pa sobarice v hotelu Bernardin, pacienti, mladi za podnebno pravičnost in nazadnje še feministi in feministke. Z osvoboditvijo izpod janšizma kot kaže Slovenija ni rešila svojih sistemskih težav. Šok!
Čeprav se protesti razlikujejo v številu protestnikov in partikularnih zahtevah vsake demonstracije in jih po drugi strani druži težnja po izboljšanju delovnih, to je življenjskih, razmer; javnost to množico protestov deli po drugačni liniji. Podobno kot strankarsko politiko jo razumejo kot črno-belo dihotomijo janšizma in antijanšizma.
Med janšistične proteste predvsem liberalni del javnosti tako uvršča proteste poklicnih gasilcev in upokojencev, medtem ko konservativni del javnosti vidi kontinuiteto petkovih Jenullovih protestov v demonstracijah Mladih za podnebno pravičnost, feministk in feministov ter pacientov.
Gremo po vrsti. Protest poklicnih gasilcev so organizirali gasilci sami. Pred sedežem vlade so z glasnim demonstriranjem ob pomoči pirotehničnih sredstev zahtevali odpravo krivičnih plačnih nesorazmerij in pošteno vrednotenje svojega dela. Vendar, zakaj jih liberalna javnost z oblastniškimi funkcijami na čelu razume kot janšistične proteste? Seveda, ker protestirajo proti vladi Roberta Goloba, ki pa je od boga dan in nedvomen simbol antijanšizma, svet pa je črno-bel. Gasilcem so tako predstavniki vlade kot njihovi podporniki očitali, da so protestirali preveč nasilno, sploh pa, kje so bili, ko se je protestiralo proti Janši? Tako vprašanje seveda služi zgolj oporekanju pravici do protesta danes, to je kadarkoli. Malomeščansko zgražanje nad nasiljem na protestih pa odreka delavcem pravico do lastne izbire načina protestiranja in uvaja hegemonijo liberalne, to je protestivalske, oblike protesta. Torej povsem v skladu s svetovnonazorsko usmeritvijo liberalizma.
Veliko več temeljev ima liberalni pogled na upokojenske proteste kot populistični projekt Slovenske demokratske stranke. Iniciativo in organizacijo je namreč prevzel večkrat obsojeni, enkrat celo na zaporno kazen zaradi zlorabe pravic in položaja, nekdanji župan Tržiča in poslanec Slovenske demokratske stranke Pavel Rupar. Poleg njegovih, po besedah civilnih predstavnikov upokojencev, neuresničljivih zahtev, ki sprožajo sum o Ruparjevi pristnosti pri organizaciji protestov, na janšistično zborovanje spominjajo tudi transparenti in sporočila upokojenskega protesta. Janez Janša heroj v vojni in miru, lahko beremo poleg govorniškega odra. A to, da so janšisti prevzeli hegemonijo nad upokojensko politiko bolj kot o samih protestih govori o odzivu liberalne oblasti do njih. Kot so ugotovili v vladni stranki, ki je med liberalci še najmanj liberalna, Levici: »Ni pa prav, da to nezadovoljstvo kdorkoli usmerja še nad upokojence, ki so se danes ponovno zbrali na Trgu republike v Ljubljani. Ne glede na vse okoliščine, so njihove pritožbe upravičene. To je bistveno, medtem ko z norčevanjem in diskreditacijo protestnikov nihče ne dela slovenski družbi nikakršne usluge. Zmerjanje s plačanci desnice, norčevanje iz znanja slovenščine in podobno zgolj prispeva k dodatni polarizaciji naše družbe, na čemer že desetletja uspešno kapitalizira SDS. Kdor torej resno misli s tem, da prekinemo začarani krog novih obrazov in povratkov janšizma, ki se ponavlja iz volitev v volitve, ta naj ne podcenjuje težav ljudi in jih pošilja v naročje desnici.« So zapisali v izjavi za javnost. Ta se v javnosti ni kaj močno prijela, kar je tudi za pričakovati, če gre za izjavo stranke z manj kot petodstotno podporo na volitvah.
Na drugi strani so imeli tudi janšisti povsem trden temelj, ko so protest pacientov označili za nadaljevanje petkovih protestov pod vodstvom Jaše Jenulla in protestivala. Protest je namreč res potekal v tej organizaciji. A enačenje protesta s posameznikom ali organizacijskim odborom ponovno spregleda resnične razloge za protest, ki tičijo v stalnem slabšanju življenjskih pogojev prebivalcev te republike. Še manj so nadaljevanje petkovih liberalnih protestov, ki so Goloba postavili na čelo antijanšizma, protesti za podnebno pravičnost ali za enakopravnost žensk in ostalih spolov.
V poskusu prevzema hegemonije nad protestniškim gibanjem, zdaj s strani ljubljanskih levoliberalcev, drugič s strani Slovenske demokratske stranke, lahko torej vidimo, da protesti niso samo politično dejanje. Pravzaprav so protesti polje političnega boja med meščanskimi strankami in ne politični boj sam na sebi.
