Kolumna: Nadzor

Na dan kulture sem se udeležil proslave v ljubljanskem hramu kulture, Cankarjevem domu, da bi si po desetih letih od zadnjega obiska ogledal, ali se je v deželi kaj spremenilo. Čakajoč na karte sem ob posedanju v preddverju in spremljanju mimoidočih ob slabi, neonski svetlobi ugotovil, da je kultura v Sloveniji razslojena na bogate konzumeriste in prekarne eksekutorje. Prenovljeno preddverje Cankarjevega doma je s svojim klavstrofobično znižanim stropom in neonsko razsvetljavo metafora naše kulture. 

Ob prisluhu pogovorom na banketu sem po izjemno dolgočasnem programu ugotovil, da obstaja v Sloveniji globok razkol med dvema poloma kulture, razdeljenima na mainstream in neodvisno kulturno produkcijo. Obstajajo namreč tudi kulturniki, ki ne bi za nič na svetu obiskali kluba na Metelkovi. Mar ni poslanstvo kulture odpiranje horizontov? Navkljub vsemu se morata obe strani na ta edini dan srečati v istem prostoru, hramu slovenske kulture, ki namesto kulture gosti gosto nečimrnost. Kakor da se v svetu nič ni zgodilo, so se na podiju pomembneži razkazovali v svojih pozicijah moči. Namesto umetnikom je pozornost pripadala politikom, od njih je namreč odvisna finančna shema naslednjega prekarnega projekta. In tako dobijo v tej kulturni areni enkrat letno umetniki enkratno priložnost prosjačenja.  

Pa začnimo pri arhitekturi, eni izmed najbolj političnih umetnosti. Dasiravno jo oblikujejo arhitekti, jih je med njimi le peščica, ki ne podlega moči politike in kapitalskim investicijam. Gre za nove oblikovalce prostora slovenskih mest, ki v svojih javno-zasebnih partnerstvih koristijo ljudski denar za svojo investitorsko arhitekturo, ki jo prodajajo kot javno dobro. V Ljubljani se to nadaljuje že sedemnajsto, v Kopru dvajseto leto, v Celju pa se je tako delalo kar štiriindvajset let. Kaj se je iz tega izcimilo? Nobene participacije, gradnja javnih objektov brez arhitekturnih natečajev, favoriziranje naročil, slabe izvedbe pod skupnim imenovalcem parcialne obravnave tako mesta kot njegovih uporabnikov. A vendarle, iskrena arhitektura mesta ni le rezultat vodilne politike. Slednja brez ustreznih strokovnih arhitekturnih zasnov o prostorskih določilih in gradnji odloča samo še na podlagi enega in edinega dejstva – profita peščice. Zato po vseh teh nekaj več kot tridesetih letih samostojne države v mestih še vedno rastejo in za seboj puščajo posledice sprevrženi in nestrokovni posegi. In bodo taki ostali še naslednjih sto let, saj jih oblikujejo ljudje, ki ne poznajo pomena iskrenosti.   

Namesto inkluzivnosti se tako v slovenskih mestih vsakodnevno srečujemo z elitizacijo, turistifikaciijo, gentrifikacijo in vse bolj razraščajočim se kapitalskim investitorskim urbanizmom. Rezultat? Neustrezne in potratne prostorske rešitve, ki se snujejo na napačnih pobudah in posameznih političnih odločitvah zgolj in samo za nabiranje števila volivcev. Liberalizacija Občinskih prostorskih načrtov postane na ta način vhodna vrzel za preprodajo skupnega mestnega prostora. V politično korekten besednjak pa se vriva beseda participacija, oskrunjena svojega pravega pomena.  

V Sloveniji se od časa Ivana Cankarja res ni zgodilo nič novega, še vedno ostaja polarizacja na ene in druge, na leve in desne, na lepe in grde. Nadzor nad mestnim skupnim prostorom pa se snuje na parcialnih individualnih potrebah posameznikov. Sprašujem se, zakaj oblikovati participatorne razvojne načrte, ko pa še kar naprej razvojni procesi potekajo neformalno, z arhitekti, podrejenimi vladajoči politični struji. Po končani proslavi se s polno glavo odpeljem domov, v glavi pa mi brni: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«

Boštjan Bugarič