Recenzija: Naša zastava pomeni; smeh!
Our Flag Means Death, 1. sezona, HBO Max, 2022; 35. tiskana izdaja, dne 24. februarja 2023
Zdelo se je že, da je fantazijski svet karibskih piratov izčrpan, vizualno in vsebinsko. Za to je najbolj odgovorna disneyevska saga o simpatičnem Jacku Sparrowu, ki je piratski trend filmov in serij tudi sprožila. Če so bili Pirati s Karibov zgolj zabavni in estetsko privlačni, je bolj realistično podobo morskih pljačkašev ponudila podcenjena, a odlična serija Black Sails, ki je tematiko s skoraj zgodovinsko natančnostjo, pravimi zgodovinski liki in celo redko videno ideološko dimenzijo občutno razširila. Predvsem je tematiki dodala jako potrebno bližino življenjske nevarnosti. Jack Sparrow tu ne bi preživel niti runde ruma.
Drugače pa je s serijo Our Flag Means Death, ki nas vizualno sicer obdrži v istem svetu, a nas vsebinsko prestavi v fora-na-foro svet anglosaških odbitih komedij (What We Do In The Shadows, Four Lions, Death Of Stalin, People Just Do Nothing, The Great). Osnovna premisa se drži zgodovinskih dejstev in opisuje usodno srečanje zdolgočasenega angleškega plemiča Steda Bonneta (aka »The Gentleman Pirate-a«), ki se na lepem odloči, da bo postal pirat, pa o tem nima pojma, s slovitim in krutim piratom Edwardom Teachem »Črnobradcem«. Serija temu srečanju doda romantičen, ljubezenski podton. Stedu je pri Edu všeč neverjetna pomorska sposobnost in vulgarnost, Edu pa Stedova gosposka senzibiliteta, uglajenost in bonton. Pri drugem pač iščeta tisto, česar sama nimata.
Že razlika med glavnima akterjema je dovolj pestra, da nas potegne v zgodbo, svoje pa doda še vesela druščina piratske posadke, sicer sestavljena iz prekaljenih britanskih in ameriških humorističnih zvezd. Eno od vsebinskih izhodišč humorja je pridih piratske homoseksualnosti, ki ga serija potencira vse do danes zelo relevantnih vprašanj (trans)spolne politike. »Pravega« moškega tu ne boste našli, hrabri pirati tu jočejo, šivajo, se nežno dotikajo in v terapevtskem krogu delijo svoja najgloblja čustva. A brez skrbi, zaradi tenkočutnega, levičarskega »pametnega« humorja, zadovoljive scenografije, kostumografije in akcije, čustveni izlivi izpadejo zgolj kot smiseln, zabaven dodatek in ne nujno smisel celotnega dogajanja. Še vedno s(m)o pirati, argh!
Seriji ponekod na Zahodu očitajo queerbating, torej neupravičeno rajcanje gledalcev s transpolno tematiko ali igralci, s čimer se lahko v manjši meri strinjamo, a za povprečnega slovenceljna ali slovenceljko, še vedno potopljena v školjki patriarhata, bo to čudovita, slikovita in skrajno zabavna dogodivščina. Ki pač vsaj malo odškrtne vrata strašne Omare.
