Berlinale: Petzold si je želel biti francosko všečen, Canijo niti najmanj
V tekmovalnem programu Berlinala se s filmom Rotter Himmel predstavlja eno ključnih imen nemškega filma, Christian Petzold. Kot je povedal na novinarski konferenci, je želel posneti film v stilu francoskih poletnih zgodb, a se je, kar je zanj značilno, tudi tokrat poigral z žanrom. V tekmovalnem programu so predstavili tudi Mal viver Joaoa Canija.
Režiser in scenarist Petzold, pripadnik t.i. berlinske filmske šole, deluje od sredine 90. let. Od takrat je ustvaril številna znana dela, med njimi so Yella, Barbara, Phoenix, Transit in Undine. Na Berlinale se vrača po filmu Undine, v katerem je Paula Beer, tudi igralka v pričujočem filmu, prejela srebrnega medveda za najboljšo igro.
Petzold si je tokrat želel posneti poletni film, v katerem mladi ljudje preživijo dva meseca skupaj, pijejo, jedo, se zaljubljajo, a to je hotel narediti v lahkotni, francoski in ne nemški maniri, za katero naj bi bilo po njegovih besedah značilno, da se otroci vrnejo domov in staršem povedo, da so kvir.
Sam je dogajanje postavil v počitniško hišo na Baltik, kjer se družijo pisatelj, ki ima tipične težave z drugo knjigo, njegov prijatelj, ki želi posneti fotografije za prijavo na umetniško šolo, sprva skrivnostno dekle, ki ni tisto, kar se sprva zdi pisatelju, in reševalec iz morja. Idilo ves čas uokvirja preteč gozdni požar. Petzold je ob tem opozoril, da njegov film nima namena biti eden tistih z okoljsko tematiko. V središču so mladi, ki si izmenjujejo hitre, humorne replike, dokler se žanr nenadoma ne spremeni in gledalec pristane v malce drugačnem filmu.
Zelo drugačen film je tudi Mal viver portugalskega režiserja Joaoa Canija, ki ga v programu Encounters dopolnjuje še Viver mal. V središču prvega je pet žensk, ki vodijo družinski hotel, drugi film se osredotoča na goste. Viver mal je eden bolj nenavadnih filmov letošnjega glavnega tekmovalnega programa. Gre za zelo statičen film, ki mestoma deluje že kot živa slika, poln travmatičnih razmerij.
Canijo je film želel posneti v hotelu, kamor je konec 60. let minulega stoletja hodil z družino na počitnice. Na njegovo srečo je ta ostal nespremenjen. Opazno ga je, tako kot bazen, načel zob časa, kar je bilo prizorišče, ki ga je želel. Z igralkami je imel večmesečne vaje, vse so posneli, potem pa skupaj napisali scenarij. Kot je povedala igralka Rita Blanco, so delovali kot tolpa z veliko svobode pri ustvarjalnem procesu, a na koncu ni bilo prav nič prepuščenega naključju.
Potem ko so se na novinarski konferenci vsi spraševali, zakaj so ženske druga do druge tako zlobne, kaj vse je šlo v odnosih narobe, je Canijo prepričan, da mame preprosto včasih takšne so, družine pa, v to je prepričan, skoraj vse po vrsti disfunkcionalne.
Da se je režiser na lokaciji odločil posneti dva komplementarna filma, vsakič s fokusom na drugih odnosih, a podobnih, klavstrofobičnih občutkih, in ko nastaneta filma, ob katerih je v skoraj praznem hotelu zaradi prenasičenosti neizrečenosti težko dihati, je nekaj, kar je v času diktata vsesplošne všečnosti povedna gesta.
