Fojbe in njih percepcija
33. tiskana izdaja. dne 27. januarja 2023
Vsako leto konec junija poteka Dan spomina na žrtve fojb, komemoracija, ki naj bi počastila spomin na italijanske žrtve revolucionarnega nasilja. Sam dogodek, ki naj bi bil nekakšna podlaga za spravo med narodoma, pa bolj kot ne vsakič sproži številne polemike.
Samo komemoracijo je s svojo prisotnostjo legitimiral tudi nekdanji predsednik Slovenije Borut Pahor, kar daje slutiti, da so v fojbah, konkretno v tem primeru, Bazoviški fojbi, dejansko italijanske žrtve revolucionarnega povojnega divjanja, s čimer potrjuje narativ italijanske države. Ali, če želimo biti konkretnejši, s svojo nekritično prisotnostjo na takih komemoracijah vsaj ni zanikal italijanskega razumevanja dogodkov, ki jih je lepo ilustrirala izjava Antonia Tajanija, takratnega predsednika Evropskega parlamenta, na komemoraciji leta 2019, v kateri je trdil, da je bilo v Bazoviški fojbi »na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani,« ter da so »žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso izpustili italijanske zastave.«
Take komemoracije, ki z enostranskim prikazom dogodkov, vzetim iz širšega zgodovinskega konteksta (pozornost je usmerjena na konkreten dogodek, to je poboj, brez upoštevanja vzročno-posledičnih povezav), z anonimizacijo žrtev, vztrajnim označevanjem vseh pobitih kot pripadnikov samo ene narodnosti (italijanske), izenačevanjem povojnih pobojev s sistematičnimi poboji nacistične države, izjavami, ki povzemajo diskurz, voden s strani italijanskih oblasti že iz časa Salojske republike (že takrat je namreč fašistična propagandna mašinerija začela širiti mit o etničnem čiščenju Italijanov) in s tem hkrati razkrivajo današnje težnje in razumevanje dogodkov, gotovo ne prispevajo k pomiritvi strasti.
Logično se zdi, zakaj so na slovenski (pa tudi hrvaški) strani odzivi burni (politični odzivi na te dogodke so bolj kot ne mlačni). Na svoj način se zdi logično tudi, zakaj si politiki privoščijo take izjave, saj so odvisni od glasov volivcev. Malce manj logično pa je to, da take trditve in tak prikaz zgodovine sploh padejo na plodna tla (če ne bi, takih izjav niti ne bi bilo), da je tak diskurz v javnosti sploh mogoč, da (italijanska) javnost take trditve in v bistvu ponarejanje zgodovine (relativiziranje zgodovinskih dejstev) ob množici verodostojnih podatkov, ki ne potrjujejo prej omenjene premise, nekritično sprejema.
Kaj se je dogajalo v letih med 1943 in 1945, koliko je bilo ubitih, katere narodnosti so bili, kakšni so vzroki in razlage pobojev, kakšno je število usmrčenih, celo moralna upravičenost tega … Vse to so teme, ki so bile obdelane in katerih dejstva so znana. Niti veliko truda ni potrebno vložiti, da se dokopljemo do dejstev. Pa vendar je škodljiv diskurz trdovraten in zdi se, da ob ponovnem porastu nacionalizmov in populizmov dobiva na moči.
Kako je sploh mogoče, da kljub znanim dejstvom, kljub retoriki, katere že sama forma (vse je zreducirano na dva pola, popolnoma dobrega in popolnoma slabega) nakazuje, da tako predstavljanje dogajanja ne more ustrezati resnici. Vseeno velik del prebivalstva (z mediji vred) te, milo rečeno, laži, povzema in jih celo razširja? Kako je mogoče, da je ob znanih preteklih imperialističnih težnjah Italije in njenih vojaških avanturah v druge dežele, taka percepcija zgodovine sploh mogoča?
Odgovor na temeljno vprašanje, kako je mogoče, da lahko razumen človek verjame takim razlagam, je obširnejši in presega zgodovinsko stroko. Čeravno ta ponuja okvir in podatke, s katerimi lahko operiramo, da razumemo takratno dogajanje, da vzroke lahko povežemo s posledicami (ali pa v primeru fojb, povežemo posledice z vzroki), ne ponuja odgovora na prej postavljeno vprašanje. Za odgovor na to vprašanje je potreben širši, interdisciplinaren pristop. Vendarle se z iskanjem odgovora spuščamo na področje človekove psihe, ki je izjemno kompleksna, spuščamo se na področje kognitivnih disonanc, obrambnih mehanizmov človekovih možganov. Zato se zdi smiselno uporabiti spoznanja psihologije in jih vključiti v spoznanja zgodovinske stroke.
Preden pa se posvetimo psihološkim razlagam percepcije fojb, je potreben zgodovinski kontekst.
Čeravno se slovensko-italijanski oziroma še bolje, slovansko-romanski odnosi začenjajo po propadu rimskega imperija in s preselitvijo slovanskih plemen na severno jadransko območje, v okolico takratnih mest, se v obdobju po propadu Beneške republike in vključitvijo do takrat beneške Istre v okvir habsburške monarhije, razplamti slovensko-italijanski narodnostni spor. Zaznamuje ga spor med Italijani, ki so se zavzemali za ohranitev narodno-političnega in družbeno-gospodarskega položaja, in Slovenci, ki so si prizadevali obstoječe razmere spremeniti. Konflikt poglobi ustanovitev Kraljevine Italije leta 1861 in priključitev ozemlja Veneta in Furlanije v njen državni okvir. Leta 1866 postane dolina Nadiže (Beneška Slovenija) del italijanske države in takoj se pokaže razlika med staro deželno državo (Beneško republiko) in novo nacionalno državo, ki se zaradi težnje po izenačevanju razmer v državi zateka k zatiranju jezikovnih in drugih posebnosti.
Prav ozemeljska težnja nove kraljevine in prepričanje o lastni kulturni večvrednosti porodi novo gibanje – iredentizem. Le-ta z začetkom prve svetovne vojne postane sestavni del programa italijanske državne politike.
Po koncu prve svetovne vojne (pred koncem, v prvih dneh novembra leta 1917 italijanska vojska zmagoslavno vstopi v Trst, simbol iredentistične propagande) ter po premirju, 3. novembra 1918, italijanska vojska zasede ozemlja, ki so ji bila obljubljena z Londonskim paktom.
Pripojitvena politika Italije, sprva sicer previdna, po podpisu Rapalske pogodbe več ne nasprotuje raznim oblikam ustrahovanja in nasilja, ki so jih fašistične »prostovoljne skvadre državljanske obrambe« izvajale nad vsemi (Slovenci, Hrvati, socialisti), ki bi lahko ovirali proces italijanizacije na tem območju.
Po letu 1922 prva Mussolinijeva vlada uzakoni prakso nasilja do tujejezičnih manjšin (alloglotti) in prične z raznarodovalno politiko. Ta poteka z zaprtjem slovenskih in hrvaških šol, poitalijančevanjem slovenskih in hrvaških priimkov, ukinitvijo raznih institucij (bank, hranilnic, društev), pripadajočih slovenski in hrvaški manjšini. Rušenje manjšinske kulture doseže višek s prepovedjo uporabe manjšinskega jezika v javnosti.
Ta forma mentis italijanske oblasti, to je prepričanje v večvrednost lastne kulture, je bila opazna tudi po napadu sil osi na Jugoslavijo leta 1941 in italijanski zasedbi ljubljanske pokrajine. In čeprav so v Rimu sprva snovali liberalne načrte zasedbe ljubljanske pokrajine, so se načrti, po prvih obsežnejših akcijah partizanske gverile, kaj hitro sprevrgli v neusmiljeno preganjanje vseh, ki bi lahko na kakršenkoli način sodelovali pri uporu. Poskus prisilne italijanizacije se tako sprevrže v pravo etnično čiščenje. Od 11. aprila 1941 do 8. septembra 1943 samo na širšem območju Ljubljane ustrelijo tisoč talcev, ubijejo več kakor osem tisoč oseb, požgejo tri tisoč hiš, v razna koncentracijska taborišča deportirajo več kakor 35.000 oseb in ustvarijo popolno razdejanje v več kakor osemsto vaseh.
Tako visoke številke (poznejše raziskave so potrdile, da so te številke celo nižje od dejanskega stanja) in izjave nekaterih vidnih predstavnikov italijanske uprave, kot je izjava generala Maria Robottia (»Ubija se premalo!«) ali pa majorja Aguecija (»Vse Slovence bi bilo treba pobiti kakor pse!«) nakazujejo, da se je iz prvotnega načrta blage okupacije ta sprevrgla v pravo etnično čiščenje.
Po 8. septembru 1943, ko je bilo razglašeno premirje, je Julijska krajina prešla izpod italijanske oblasti pod nemški rajh, v okvir operacijske cone Adriatisches Küstenland. Pomemben podatek se zdi, da so italijanske oborožene sile in civilna uprava po kapitulaciji lahko nemoteno zapustili ozemlje, celo s pomočjo domačega prebivalstva.
Fojbe in kraška brezna so že po najbolj preprosti logiki, sploh, če upoštevamo takratne okoliščine, izjemno priročen kraj za spravilo mrtvih, ki pa zaradi nepokopa trupel vzbujajo pri ljudeh strah in grozo. Same fojbe (še vedno v smislu naravnega pojava) so lokalni prebivalci v času miru uporabljali kot »požiralnike« smeti. Šele med (in po) vojni se spremenijo v kraje, kjer se je odmetavalo trupla padlih. In ne le italijanskih vojakov, temveč tudi ostalih. Iste jame so namreč uporabljale vse vojskujoče se strani.
Čeravno je v vojni vihri, po desetletjih nasilja okupatorja, smiselno (ker je to pač del človekove narave) pričakovati ljudska maščevanja, raziskave tamkajšnjih brezen, navkljub vztrajni fašistični propagandi, da se je tam dogajalo malodane etnično čiščenje, tej domnevi ne pritrjujejo. Na to nakazujejo tudi najdbe s strani skupine za preiskovanje fojb (Squadra Esplorazioni Foibe), sestavljene iz policijskih sil zavezniške vojaške vlade, ki je med letoma 1945 in 1948 preiskala 71 kraških jam v okolici Trsta in Gorice in iz njih izvlekla 464 trupel, od teh je bilo 217 civilistov, 247 pa pripadnikov vojske (tudi partizanske).
Torej, če so zgodovinska dejstva precej jasna in z ozirom na to, da ta dejstva niso prikrita in se do njih zlahka dostopa, se vprašanje, kako je možno, da ljudje še vedno (če ne celo bolj) verjamejo diskurzu, ki zanika dejanski potek zgodovine, zdi še bolj kompleksno.
Tu pa nastopi psihologija. Običajen človek, ki sebe razume kot dobrega in pravičnega, težko prizna krivdo ali pa težo dejanj, ki jih je država storila v imenu človeka kot neločljivega dela skupine, v tem primeru Italijanov. Da bi človek zmanjšal težo svojih dejanj oziroma da bi svoja dejanja ali dejanja svojih prednikov lahko opravičil, se v njem sproži obrambni mehanizem in slabe lastnosti, ki so pravzaprav del njegove dediščine, začne projicirati na druge, na tiste, ki jim je povzročil škodo. Večja je krivda ali slaba vest, bolj grozen in zloben je tisti drugi in lažje ga je obtožiti dejanj, ki jih je povzročil sam – denimo etničnega čiščenja.
Kakorkoli, po konceptu položajev, ki ga je v vedo psihoanalize uvedla Melanie Klein, gre človek v otroštvu najprej skozi paranoidno-shizoidni položaj, za katerega je značilno, da otrok vse ločuje na dobro in slabo. Kot del sebe doživlja le dobro, slabo pa projicira na druge. Kar pa povzroča tesnobo, saj je svoje strahove, na primer agresivnost, projiciral na svojo okolico. Ko pa Jaz dozori, človek preide v depresivni položaj, v katerem je sposoben prenašati lastne manke in nasilne vzgibe, ne da bi jih prenašal navzven. Zorenje posameznikove identitete ali pač skupine gre torej skozi zaporedje teh položajev. Sicer pa je za človeka značilno neprestano progresivno in regresivno nihanje med njimi.
Za vojaška urjenja je denimo značilno urjenje v drugem, torej paranoidno-shizoidnem položaju, kjer je nasprotnik razčlovečen in prikazan kot okrutni prinašalec neupravičene agresije.
Skupine, ki zvesto sledijo sovražnemu (in napačnemu) diskurzu, v katerem so oni nadvse dobri in drugi (tujci) nadvse slabi, sledijo torej temu zato, ker se nahajajo v paranoidno-shizoidnem položaju, ki ga niso sposobne preseči, da bi prišle v depresivni položaj, ki omogoča sprejetje lastnih negativnih lastnosti. Pa tudi, če bi te skupine prešle v zadnji položaj, bi doživele tako imenovano »nedomačje« (das Unheimliche), ki bi jim spet preprečevalo prehod v depresivni položaj.
Po tej teoriji lahko razumemo, zakaj tako veliko število ljudi sprejema fojbe kot dejstvo. Manj razumljivo je, kako lahko politiki (mišljeni so predvsem slovenski) tako nekritično sodelujejo (kolaborirajo) pri takih proslavah. S tem se namreč ne doseže sprave. Niti ni v pomoč pri razjasnitvi okoliščin, ampak zgolj daje legitimacijo diskurzu o genocidu nad Italijani, ki ga pač ni bilo. Ampak zaključimo z mislijo, ki jo je izrekel španski esejist Miguel de Unamuno: »Fašizem se zdravi z branjem, rasizem s potovanjem.«
