Simbol česa je Uršula Cetinski?
Po letošnjih parlamentarnih volitvah so si številni kulturniki in umetniki oddahnili. Minila je nevarnost desne vlade, ki se je potrdila kot odkrita sovražnica intelektualne in umetniške skupnosti. Nekateri so med vladavino SDS javno zavzeli stališče, drugi so verjeli, da je v avtoritarnem režimu smiselno previdno in taktično krmariti in počakati, da se, ne po njihovi zaslugi, po volitvah področje kulture »čudežno« uredi. Vsi akterji so več ali manj zdaj znova varno v sedlu, spet na strani zmagovalcev in bodo brez strahu zahtevali svoje. Trojica glasnih nasprotnikov politike vlade Janeza Janše, Boris Vezjak, Barbara Rajgelj in Jaša Jenull, so vsak v svoji maniri pri direktorici Cankarjevega doma Uršuli Cetinski prepoznali omenjeno taktično molčanje.
Kritika pravnice in aktivistke Rajgelj, da je direktorica Cetinski dve leti masakriranja kulturnega sektorja večinoma molčala vzdrži, čeprav se je resnici na ljubo v eni od debat zavzela za zaposlovanje prekarcev v javnih zavodih in opozorila na pomanjkanje tehničnega osebja v kulturi. Za vse tri kritike je bila sporna nenadna povolilna aktivnost Uršule Cetinski do novega ministra ali ministrice za kulturo, ko je takoj po državnozborskih volitvah izrazila pričakovanje, da bo oblikoval štiriletni akcijski načrt z jasnimi kulturnopolitičnimi cilji, ki naj bi ga v javno razpravo predložil v obdobju stotih dni po nastopu funkcije. Akcijski načrt naj bi napovedal tudi časovnico za sprejetje pomembnih zakonov.
Takšna zahteva sama po sebi ni sporna, če jo izreče pomembna akterka v kulturnem polju. Barbara Rajgelj je v svojem odzivu na Twitterju povedala, zakaj se ji ta poziv zdi sporen: »Začenja se zbujanje iz dvoletne kome. Zlato medaljo za hitrost vstajenja dobi Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma.« Na družbenih omrežjih je v tistem času zaokrožilo razkritje kolesarskega protestnika Jaše Jenulla, da je Cetinski osebno zahtevala, da ga izločijo iz projekta, ki je potekal v Cankarjevem domu. Boris Vezjak je na svoji spletni strani objavil tekst z naslovom: Ime česa je Uršula Cetinski? V njem je opozoril na temeljni družbeni problem, katerega simbol je Uršula Cetinski. Šlo naj bi za oportunizem pripadnikov civilne družbe, javnega sektorja, znanstvene sfere, ki se v javno življenje vključujejo šele, ko mine nevarnost avtoritarne oblasti, ko torej z javno kritiko ne ogrožajo več svojega položaja. »Njej podobnih je na tisoče in tisoče, zato je Uršula Cetinski kvečjemu ime za molčečo oportunost in našo nemoč, da bi jo ustavili,« zapiše Vezjak. Ne drži čisto, da se Cetinski ni oglašala ves čas, saj je v enemu od intervjujev izrekla pohvale tedanjemu ministru za kulturo Vasku Simonitiju.
Po večnem Mitju Rotovniku, ki je bil v svojstvu direktorja Cankarjevega doma desetletja alfa in omega slovenske kulturne scene, njegova naslednica Uršula Cetinski nadaljuje s promoviranjem narodotvornih kulturnih politik. V tistem pozivu novi ministrici je Cetinski omenila vse »prave« besede, ki jih upraviteljica hrama slovenske kulture verjetno že mora: NUK II, identiteta, dialog, spomin. Lahko pa bi njen poziv novi ministrici razumeli tudi kot vrnitev v utečene tirnice odnosa med levo vlado in kulturniki. Takrat se namreč glasno priporočajo mnogi, ki računajo na radodarno javno financiranje. Cetinski je morda tako odločno stopila v javnost, da bi zaostrila boj za ohranitev privilegijev velikih javnih zavodov. V času Janševe vlade primat kulturnih mastodontov ni bil vprašljiv. Ministrica Vrečko pa je kot eno od prioritet novega mandata omenjala ravno okrepitev nevladnega sektorja in drugih »podplačanih delov kulture.« Nedavno je Cetinski razkrila še eno namero, ki bi nas lahko spomnila na potegavščine ministra Simonitija. Predlagala je, da se v imenu depolitizacije medijev, ki je po njenem očitno spolitizirano, s kulturnega preselili na gospodarski resor. »V Evropi nekatere države kompleksno in zaradi spleta hitro spreminjajočo se medijsko krajino razrešujejo pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, kar menda omogoča večjo ideološko nevtralnost obravnave. Morda bi premik tega segmenta ministrstvu za kulturo omogočil več prostora za ukvarjanje z umetnostjo, ki je izstopajoče pomembna vsebina v paleti kulturnih dejavnosti.« Tisti denar, ki bi sicer šel medijem, bi tako ostal za umetnost, tisto drago in razkošno, ki se odvija v Cankarjevem domu.
V desnih medijih so v času prejšnje vlade direktorico Cankarjevega doma omenjali kot eno tistih, ki je povezovalna in se ne ozira na to, kdo je levo ali desno usmerjen in je zato očitno trn v peti radikalni levici. Cetinski zagotovo želi le najboljše za institucijo, ki jo vodi, četudi to pomeni taktičen umik dokler se ne zamenja oblast, ki bo ponovno svobodno zastopala interese celotnega kulturnega sektorja. Pod desno vlado sta bili kulturno in umetniško področje ključno prizorišče kulturnega boja, zato molčati in čakati na boljše dni ni stvar osebne izbire. Vodilni ljudje v največjih javnih zavodih, morajo jasno izraziti nasprotovanje načrtnemu uničevanju najšibkejših členov, torej tistih akterjev v kulturi, ki imajo najmanj institucionalne moči.
