Deindustrializacija stare celine
Evropa na poti v periferijo
Odkar je Bidnova administracija sprejela Zakon o zmanjšanju inflacije, je slišati zaskrbljene glasove evropskih politikov, ki opozarjajo na škodljive posledice, ki jih ta prinaša za evropsko industrijo. V začetku decembra se je odvilo srečanje Sveta za trgovanje in tehnologijo (TTC), ki je namenjen krepitvi gospodarskega sodelovanja med ZDA in Evropsko unijo. Le nekaj dni prej je Thierry Breton, evropski komisar za notranji trg, svoje sodelovanje odpovedal, saj načrt srečanja ni namenil dovolj pozornosti in časa evropskim skrbem glede posledic ameriškega protekcionizma. A to je le del težav, s katerimi se sooča evropska industrija.
Bidnov Zakon o zmanjšanju inflacije, katerega cilj je obnova ameriške industrije, je težek kar 738 milijard dolarjev, v večjem delu (369 milijard) pa je namenjen investicijam v energetiko in pa boju proti podnebnim spremembam. Slednje seveda v okviru predstav aktualne politike o zelenem prehodu. Tako zakon predvideva subvencije pri nakupu električnih vozil, a v skladu s svojim protekcionističnim značajem le za vozila, ki so izdelana na ameriških tleh in ne vsebujejo večjih delov izdelanih drugje. Evropski komentatorji so tovrstno politiko označili za diskriminatorno in kot kršitev mednarodnega standarda odprtega trgovanja. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je prav ZDA sicer glavna zagovornica svobodne svetovne trgovine. A očitno ne takrat, ko v njej nima prednosti pred drugimi.
»Diskriminatorna« določila novega zakona so evropsko avtoindustrijo poslala v paniko, saj je ameriški trg zanjo bistvenega pomena. Evropski pozivi pa očitno padajo na gluha ušesa, ameriška politika namreč ostaja ravnodušna in ne ponuja nobenega odgovora. Ekonomske vezi s staro celino si sicer načelno želi krepiti, a to predvsem v tistih vidikih, kjer lahko uveljavi svojo premoč, in držav EU ne obravnava kot enakovrednega partnerja. Takšen primer je prodaja utekočinjenega naravnega plina, ki ga je kljub višjim cenam Evropa prisiljena kupovati zaradi drastičnega zmanjšanja pritoka iz Rusije. Evropska zvestoba ZDA in njeni zunanji politiki, ki se je po ruskem napadu na Ukrajino spremenila v pravo farso, se ne le, da ni izplačala, ampak se razvija v absurden limbo med Washingtonom in Pekingom. Do slednjega je EU namreč – prav tako v ameriškem taktu – vse bolj sovražno nastrojena.
Kot odgovor na ameriški protekcionizem se kljub nedavnim razhajanjem zbližujeta evropski industrijski sili. Gospodarska ministra Nemčije in Francije, Robert Habeck in Bruno Le Maire, sta podala skupno izjavo, v kateri sta se zavzela za »raziskovanje možnosti gospodarske zakonodaje,« ki bi povečala konkurenčnost evropske industrije na globalnem trgu. Čeravno uvedbe subvencij ali tarif nista omenjala, pa strahovi okoli potencialne trgovinske vojne ne utihnejo.
A Evropa se sooča z mnogo širšo krizo svoje industrije od tekmovanja na trgu električnih avtomobilov. Že vsaj dve desetletji pred covid epidemijo se je delež skupnega EU domačega proizvoda, ki ga zagotovi industrija, vztrajno manjšal. Manjšal se je tudi delež evropske industrijske proizvodnje na globalni ravni. Evropa je izgubljala proizvodne kapacitete, medtem ko so druge rasle. Z vojno v Ukrajini pa se je ta trend skrajno zaostril zaradi strme rasti cene plina, od katerega je še vedno odvisen velik del proizvodnje elektrike. Industrija, ki za proizvodnjo potrebuje velike količine energije, je v tržnem smislu namreč neposredno odvisna od cene te energije. Cena plina je v Evropi trenutno štirikrat višja, kot je bila, električna energija pa se je za industrijo v državah, ki so bile bolj odvisne od ruskega plina, povečala tudi do osemkrat.
Nemško združenje za industrijo in trgovino (DIHK) je v nedavnem anketiranju 3500 podjetij ugotovilo, da več kot polovica pričakuje krčenje svoje proizvodnje v letu 2023, 16 odstotkov pa je proizvodnjo že zmanjšalo ali začasno ustavilo. Najbolj pod udarom so metalurgija, avtomobilska in kemijska industrija, kjer so produkcijski stroški ob povišanih cenah energije največji. Začasna rešitev je znižanje porabe energije, ki se tiče predvsem industrije same kot največjega porabnika. A težava je v tem, da se je to znižanje v letu 2022 že zgodilo in mnoga podjetja proizvodnjo vzdržujejo na minimalni energetski potrošnji pred ustavitvijo.
Obeti niso dobri, saj bo plina v Evropi primanjkovalo še vsaj nekaj let, dokler ne bodo zagotovljene nove kapacitete za shranjevanje. Visoke cene lahko torej še trajajo, to pa lahko sproži val zapiranja manjših in srednjih podjetij ter selitev večje industrije izven Evrope. Na to opozarjajo tudi veliki industrialci, združeni v Evropsko okroglo mizo industrialcev (ERT). Opozarjajo na propadanje proizvodnje jekla, aluminija, stekla, cementa in amonijaka ter na neskladnost ciljev razogličenja in industrijske konkurenčnosti. Predstavniki največjih evropskih podjetij od politike tako pričakujejo večje investicije, ki bi omilile stroške energije. Evropska politika je tu torej ujeta ne le v globalno politično konkurenco, ampak tudi v notranjo napetost z domačimi kapitalisti, ki ji lahko grozijo z odhodom in tako izsiljujejo za finančne spodbude. Še preden pa odide še zadnji evropski industrialec, bi morda bil čas, da se o tem razmisli tudi v političnem in ne le ekonomskem smislu.
