Predvolilne arhitekture

V letošnjem letu lahko zagotovo trdim, da se mi je poštni nabiralnik pošteno zapolnil s predvolilnimi pamfleti, časopisi in letaki. Zdi se, da različne politične stranke v svojih predvolilnih kampanjah izpostavljajo urejanje prostora in arhitekture. Med različnimi projekti se pojavi kakšen arhitekturni, ki pravzaprav nima nikakršne povezave z realnostjo. Ob tem se sprašujem, kateri arhitekti brez podpisa in lastne vesti vestno izdelujejo tovrstne fotomontaže betonskih katedral. Vsekakor to počnejo ne da bi razmislili, kako bodo začrtane ideje v prostor posegle za več desetletij in kakšne bodo njihove negativne posledice.

Vedno znova se sprašujem, zakaj o prostorskih tematikah vedno bolj odločajo nestrokovni politični interesi. Pri posegih v grajeno okolje je namreč strokovna presoja vrsto let vstopala v oblikovanje koherentnih rešitev ravno preko javnih arhitekturnih natečajev. S spremembami zakonodaje ob najbolj neprimernem času, ob koncu decembra 2020, je Ministrstvo za javno upravo v javno obravnavo podalo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju, ki predvideva ukinitev obveze arhitekturnih (projektnih) natečajev za javne investicije. Ti so bili doslej v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZJN-3 (Zakona o javnem naročanju) obvezni za javne investicije v novogradnjo javnih objektov, katerih investicijska vrednost presega 2,5 milijonov evrov, ter za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedbo natečaja zahteva prostorski akt.

Predlagana sprememba ukinitve natečajev je spodbudila izvajanje nenadzorovanih in v javnosti nepreverjenih posegov v prostor, zato so v Zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS) v Javnem apelu za ohranitev obveznosti izvedbe javnih arhitekturnih natečajev izpostavili, da so »arhitekturni natečaji vgrajeni v sistem javnega naročanja projektantskih storitev z namenom doseganja višje kakovosti grajenega prostora, ohranjanja javnega interesa in racionalne rabe javnih sredstev pri gradnji objektov,« in posebej izpostavili, da je »natečaj najbolj transparentna in demokratična oblika odločanja o urbanističnih, arhitekturnih in krajinskih projektantskih rešitvah, ki zaradi možnosti neposredne primerjave različnih predlogov predstavlja tudi najracionalnejši način vodenja javnih investicij v gradnjo objektov.« Rezultati javnih natečajev so presoje na podlagi izbora kompetentne skupine članov žirije, ki si lahko zaradi slabih in nerazdelanih prispelih natečajnih rešitev med drugim tudi pridrži pravico njegove razveljavitve. To se pri izboru rešitev brez arhitekturnega natečaja nikakor ne more zgoditi. V kolikor želite preveriti konkretne rezultate tega, kako se razvija mesto brez izbora ustreznih natečajnih rešitev, se nemudoma odpravite v Koper. Mesto je že skoraj dvajset let primer neformalnega razvoja par excellence, pozidava v njem pa se brez ustreznega Občinskega prostorskega načrta rakasto širi tudi na še obstoječe zdravo urbano tkivo. 

Ni vsak arhitekt zmožen umestitve in oblikovanja ustrezne arhitekture v prostoru, posebej ako je ne zmore navezati na širši kontekst mesta in njegovih uporabnikov. Zategadelj je življenje poleti pri 40 stopinjah v Kopru nevzdržno, kar je seveda med drugim posledica neprimerne uporabe materialov in neustreznega oblikovanja zelenih površin. Mesto neuradno razvija investitorsko arhitekturo, ki vznika zgolj za namene zaslužka investitorja, javnosti pa se vsiljuje raznovrstne arhitekturne zmazke. Ni vsak politik zmožen brati prostora, zato se sprašujem, zakaj se brez ustreznega arhitekturnega vodstva tega sploh loteva? Ob prebiranju občasnika Oljka, ki ga izdaja istoimenska koprska stranka, se ob ponujenih prostorskih idejah za Koper zgrozim. Ponujajo nam kakovostni »žur plac« za vse generacije 365 dni v letu, komunalne in komercialne priveze s površino za vodne športe in platformo za gostinsko-prireditveni prostor, betoniranje obmorskega pasu od Kopra do Izole in gradnjo novega sejemsko-kongresnega centra na Srminu, daleč iz historičnega mesta. Avtorji rešitev so za neustrezne in precej nesmiselne ideje ugodili politikom, ki javnosti glave polnijo z utvarami. Proces načrtovanja arhitekture se mora namreč začeti pri ljudeh, njihovih potrebah in željah in ne obratno, pri politikih, ki poskušajo udejanjati svoj ego.

Pa ostanimo optimistični po koprsko. Posledice prevelikih faktorjev zazidave, prevelikih dopustnih višin, neustrezne rabe betona v času klimatskih katastrof in premajhnih faktorjev zunanjih zelenih površin so za prostor škodljive, saj vodijo v oblikovanje nekakovostnega grajenega okolja. V času klimatskih katastrof je posebno pozornost potrebno nameniti ohranjanju in zasaditvi več javno dostopnih zelenih površin v mestu, to pa pomeni manjše podzemne garaže, manjše število nepotrebnih novih betonskih objektov in usmeritev v prenovo obstoječega praznega arhitekturnega fonda v mestu. Več je manj, najprej mesto pozelenimo, šele nato gradimo potrebne objekte s pomočjo strokovnjakov, ki razumejo, kaj predstavlja arhitektura v prostoru. 

Boštjan Bugarič